Dne 23. junija 2014 je Evropska Komisija (v nadaljevanju: EK) prejela obvestilo dveh nizozemskih poklicnih hitrostnih drsalcev. Pritožba se je nanašala na nezdružljivost pravil o upravičenosti Mednarodne drsalne zveze iz leta 2014 s 101. in 102. členom Pogodbe o delovanju EU (v nadaljevanju: PDEU). V pritožbi sta pritožnika med drugim navedla, da so jima navedena pravila preprečila sodelovanje na tekmovanju v hitrostnem drsanju, ki ga je leta 2014 nameravala organizirati korejska družba Icederby International Co. Ltd v Dubaju. EK je proti Mednarodni drsalni zvezi (v nadaljevanju: tožeča stranka ali ISU) začela postopek in naposled izdala sklep, s katerim je odločila, da je ISU s tem, ko je sprejela in uporabljala pravila o upravičenosti,  med drugim kršila 101. člen PDEU. Tožeča stranka je zoper navedeni sklep vložila tožbo na Splošno sodišče Evropske Unije (v nadaljevanju: SSEU).

SSEU je tožbo ISU s sodbo z dne 16.12.2020 v večjem delu zavrnilo.

Najprej je, upoštevajoč dejstvo, da je ISU po eni strani organizirala športna tekmovanja in da je po drugi strani hkrati imela tudi pooblastilo za odobritev tekmovanj, ki jih organizirajo tretje osebe ugotovilo, da je bila tožeča stranka v položaju potencialnega navskrižja interesov. ^[1] SSEU je pri tem opozorilo, da morajo v tovrstnih okoliščinah subjekti kot je ISU pri preučitvi vlog za odobritev zagotoviti, da se tretjim osebam neupravičeno ne odvzame dostop do trga do te mere, da bi bila konkurenca na tem trgu izkrivljena.

Da je navzkrižje interesov v konkretni zadevi verjetno povzročilo protikonkurenčne učinke, je potrdila ugotovitev SSEU, da merila za odobritev tekmovanj niso bila jasno opredeljena, pregledna in nediskriminatorna in s tem takšna, ki bi jih bilo mogoče preveriti in ki bi lahko organizatorjem tekmovanj zagotavljala učinkovit dostop na upoštevni trg.^[2] Iz teh ugotovitev je nadalje izhajalo, da je imela tožeča stranka široko diskrecijsko pravico za zavrnitev odobritve tekmovanj, ki so jih ponujale tretje osebe, tudi iz razlogov, ki niso bili izrecno določeni, kar je lahko privedlo do sprejetja odločb o zavrnitvi iz nezakonitih razlogov.^[3] Poleg tega je bila po mnenju SSEU tudi sama strogost sankcij, ki jih je zaradi kršitev športnikom izdal ISU, tako glede nejasne opredeljenosti kot tudi trajanja kazni glede na povprečno dolžino kariere drsalca, nesorazmerna s samimi kršitvami.^[4]

Upoštevajoč navedeno se je SSEU strinjalo z ugotovitvijo EK. Po njegovem so bila namreč pravila o upravičenosti v konkretnem primeru glede na njihovo vsebino, cilje ter kontekst dovolj škodljiva, da je bilo potrebno šteti, da omejujejo konkurenco po cilju v smislu 101. člena PDEU.^[5]

Edini vidik sklepa EK, s katerim se SSEU ni strinjalo, zaradi česar je v tem delu sledilo tožbi ISU in sklep v tem delu tudi razglasilo za ničnega, je bil povezan z izključno pristojnostjo arbitraže CAS za presojo nezakonitosti odločb o neupravičenosti. SSEU se namreč ni strinjalo z EK, da bi uporaba arbitražnega sistema CAS lahko ogrozila polno učinkovitost konkurenčnega prava Unije.^[6] Navedlo je, da samo dejstvo, da je pravilnik o arbitraži CAS podelil izključno pristojnost za nadzor zakonitosti odločb o neupravičenosti in da je bila arbitraža obvezna, ni pomenilo nezakonitih okoliščin, ki bi povečevale omejevanje konkurence, kot so ga povzročala pravila o upravičenosti.