V obravnavanem primeru je bila med solastnikoma sporna delitev stroškov na nepremičnini v solastnini. Tožena stranka je bila v zemljiško knjigo vpisana kot solastnica 1331/10000 nepremičnin, ki so v naravi predstavljale poslovni objekt. Vsi solastniki objekta so v preteklosti podpisali Pogodbo o ustanovitvi etažne lastnine in pogodbo o določitvi etažnih lastnikov na posameznih delih stavbe (v nadaljevanju: Pogodba o PE) ter pogodbo o vzajemnih razmerjih med imetniki deležev (v nadaljevanju: Pogodba o VR), v katerih so določili tudi ključ delitve stroškov med solastniki. Etažna lastnina na navedeni podlagi v zemljiško knjigo ni bila vknjižena. Prav tako ni bil še zaključen postopek vzpostavitve etažne lastnine. Tožeča stranka je s tožbo od tožene stranke zahtevala povrnitev stroškov, ki so bili obračunani v višjem deležu, kot je znašal njen v zemljiško knjigo vpisani solastninski delež na nepremičnini.

Prvostopenjsko sodišče je zahtevku tožeče stranke delno ugodilo, Drugostopenjsko pa zavrnilo pritožbo tožene stranke. Na predlog tožene stranke je Vrhovno sodišče dopustilo revizijo.

Vrhovno sodišče je reviziji tožene stranke ugodilo, razveljavilo sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrnilo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. V obrazložitvi svoje sodbe je navedlo, da so s sklenitvijo Pogodbe o PE solastniki nepremičnine zasledovali cilj vzpostavitve etažne lastnine, s sklenitvijo Pogodbe o VR pa ureditev njihovih medsebojnih razmerji po njej. Pri tem je zapisalo, da če učinkovanje določb o načinu delitve stroškov na nepremičnini[1] ni bilo vezano na vpis etažne lastnine v zemljiško knjigo, so te učinkovale tudi pred njim, torej v času, ko so bile stranke pogodb še vedno solastniki (in ne etažni lastniki). Navedeno je veljalo tudi za primer, ko so solastniki drugače uredili dolžnost plačevanja stroškov, ki so nastali v zvezi s posameznimi deli nepremičnine. Takšen dogovor med solastniki je dopusten tudi v lastninskopravnem položaju solastnine, če solastniki s tem soglašajo.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da sta bili napačni stališči sodišč prve in druge stopnje, skladno s katerima naj bi nedokončani postopek vpisa etažne lastnine izključeval uporabo dogovora med solastniki nepremičnine, s katerim je dogovorjena drugačna delitev stroškov med solastnike od splošnega merila višine solastninskega deleža. Prav tako je bila po mnenju Vrhovnega sodišča zmoten tudi presoja drugostopenjskega sodišča, da naj se zgolj zaradi neizvedenega vpisa etažne lastnine v zemljiško knjigo sploh ne bi dalo določiti, kateri so skupni deli. Kljub temu, da bi lahko zaključen postopek vzpostavitve etažne lastnine privedel do drugačne določitve posebnih skupnih delov stavbe, to ne izključuje upoštevnosti dogovora med solastniki za prehodno obdobje, ki ga mora v zvezi z delitvijo stroškov upoštevati tako tožeča stranka kot tudi upravnik stavbe.

Poleg navedenega je Vrhovno sodišče ugotovilo še, da je bilo v predmetni zadevi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vprašanja, ali so vtoževani stroški dejansko bremenili toženo stranko, zaradi česar je bil podan razveljavitveni razlog iz 380. člena ZPP.