ZVO-2 – pobuda za oceno ustavnosti 25. člena: neposredni pravni interes za začetek postopka za oceno ustavnosti

ZVO-2 – pobuda za oceno ustavnosti 25. člena: neposredni pravni interes za začetek postopka za oceno ustavnosti

28.10.2022

V odločbah Ustavnega sodišča večkrat zasledimo odločitev o tem, da pravni interes pobudnika za začetek postopka za oceno ustavnosti ni podan, zaradi česar Ustavno sodišče pobudo zavrže.

V septembru 2022 je Ustavno sodišče odločalo o pobudi za oceno ustavnosti in zakonitosti nekaterih določb Zakona o varstvu okolja (ZVO-2), ki kot pogoj za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja zahtevajo lastništvo nepremičnin in premičnin za opravljanje dejavnosti obdelave odpadkov. Ustavno sodišče je odločilo, da pobudnik, ki je imetnik okoljevarstvenega dovoljenja za predelavo odpadkov in ima sklenjeno pogodbo o najemu poslovnih prostorov z lastniki nepremičnin, ni izkazal neposrednega pravnega interesa za začetek postopka.

Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa ali splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil, lahko poda kdor izkaže svoj pravni interes ob vložitvi pobude. Pobudnik mora izkazati, da predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj. Predložiti mora tudi ustrezne listine, na katere se sklicuje za utemeljitev svojega pravnega interesa. V primeru, da pravni interes ni podan, Ustavno sodišče pobudo zavrže, razen v primeru, ko že izkazan pravni interes pobudnika preneha obstajati po vložitvi pobude.

V zadevi št. U-I-104/22-30, ki jo je Ustavno sodišče obravnavalo skupaj z zadevo št. U-I-220/22 je pobudnik vložil pobudo za oceno ustavnosti določb Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju: ZVO-2), med drugim tudi drugega odstavka 25. člena ter prvega in tretjega odstavka 267. člena ZVO-2. Ti določbi urejata pogoje za pridobitev OVD za opravljanje dejavnosti obdelave odpadkov v napravi ali brez naprave, in sicer lahko pravna ali fizična oseba pridobi OVD, če ima lastninsko pravico na nepremičninah in premičninah za opravljanje dejavnosti obdelave odpadkov. Ta pogoj se za določene izjeme ne zahteva, in sicer, če gre za časovno omejeno veljavnosti OVD na manj kot dve leti ali če gre za OVD za premično napravo ali če je obdelovalec odpadkov hkrati tudi izvajalec javne službe ravnanja z odpadki. Subjekt, ki opravlja dejavnost obdelave odpadkov in ki ob uveljavitvi zakona nepremičnin oziroma premičnin za opravljanje dejavnosti zbiranja, predelave ali odstranjevanja odpadkov nima v lasti, mora v določenih primerih, ki jih določa zakon, pridobiti te nepremičnine v roku petih let od uveljavitve zakona. V nasprotnem primeru po preteku roka OVD preneha veljati, o čemer izda Ministrstvo ugotovitveno odločbo.

Pobudnik v konkretni zadevi je družba, ki izvaja dejavnost obdelave odpadkov in je imetnik več okoljevarstvenih dovoljenj (v nadaljevanju: OVD) za predelavo odpadkov. Nepremičnin, kjer izvaja dejavnost zbiranja in predelave odpadkov, nima v lasti, ampak ima za njihovo uporabo sklenjeno najemno pogodbo z lastnikom. Pobudnik je posledično zatrjeval, da bi mu v primeru nespoštovanja izpodbijanih določb na podlagi samega zakona prenehalo veljati OVD za predelavo odpadkov, zaradi česar te določbe neposredno posegajo v njegov pravni položaj. Zatrjeval je, da so izpodbijane določbe v neskladju z 2., 33. in 74. členom Ustave.

Kljub navedenemu je Ustavno sodišče presodilo, da izpodbijane določbe ZVO-2 na pobudnika ne učinkujejo neposredno. Po ustaljeni ustavnosodni presoji se v primerih, ko izpodbijani predpis ne učinkuje neposredno, pobuda vloži šele po izčrpanju vseh pravnih sredstev zoper posamični akt, hkrati z ustavno pritožbo. Za takšno situacijo je šlo tudi v obravnavani zadevi. Iz obrazložitve sklepa Ustavnega sodišča izhaja, da ima pobudnik, v primeru, da ne bo izpolnil zakonskih pogojev glede lastništva nepremičnin in premičnin v predpisanih rokih, zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu zoper ugotovitveno odločbo Ministrstva. Prav tako ima druga pravna ali fizična oseba, ki želi izvajati dejavnost predelave odpadkov, možnost, da vloži vlogo za pridobitev OVD; v primeru, da ta ni lastnica nepremičnin oziroma premičnin  za opravljanje dejavnosti obdelave odpadkov, lahko pričakuje zavrnitev vloge, zoper katero pa je sodno varstvo zagotovljeno v upravnem sporu. Šele po izčrpanju vseh pravnih sredstev zoper posamični akt (akt o zavrnitvi vloge za pridobitev OVD oz. ugotovitvena odločba o prenehanju OVD), ki je bil izdan na podlagi izpodbijanih določb ZVO-2, lahko pobudnik vloži pobudo za oceno ustavnosti teh zakonskih določb.

Ustavno sodišče je prav tako pojasnilo, da pravnega interesa ne izpolnjuje niti oseba, ki je lastnik nepremičnin in jih daje v najem družbi, ki izvaja dejavnost obdelave odpadkov. Izpodbijane določbe ZVO-2 namreč ne urejajo položaja lastnika nepremičnin in tako nanj učinkujejo le posredno.

 

Pripravila:

Vesna Poles Segulin

 


 

Viri:

  •  Zakon o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 s spremembami),
  •  Zakon o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 44/22),
  •  Sklep Ustavnega sodišča RS, št. U-I-104/22-30 z dne 29. 9. 2022,
  •  Sklep Ustavnega sodišča RS, št. U-I-275/07 z dne 22.11.2007.

 

 
 
 
STRINJAM SE

Spletna stran uporablja piškotke za boljše delovanje

Z brskanjem po naši spletni strani se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke, ki so namenjeni vaši boljši uporabniški izkušnji na naši spletni strani. Za lastne potrebe analitike uporabljamo Google Analytics, ki v ta namen namesti piškotke (izbriši GA piškotke). Več o piškotkih.