Ključne besede

Direktiva 2008/98/ES – Ravnanje z odpadki – Člen 16(3) – Načelo bližine – Uredba (ES) št. 1013/2006 – Pošiljke odpadkov – Mešani komunalni odpadki – Industrijski in gradbeni odpadki – Postopek podelitve koncesije za storitve zbiranja in prevoza odpadkov, proizvedenih na ozemlju občine – Obveznost bodočega ponudnika, da bo prepeljal zbrane odpadke v objekte za obdelavo, ki jih je določil organ, ki podeli koncesijo – Najbližje primerni objekti za obdelavo

Dejansko stanje

Sillamäe je obmorsko mesto s približno 15.000 prebivalci, na skrajnem severovzhodu Estonije. Sillamäe Linnavalitsus (Uprava Mestne občine Sillamäe) je leta 2007 razpisala javno naročilo z namenom sklenitve „upravne pogodbe o prenosu obveznosti izvedbe obdelave in predelave komunalnih odpadkov na odlagališču Sillamäe na pravno osebo zasebnega prava". Ta koncesija za opravljanje storitev je bila za obdobje desetih let dodeljena družbi Ecocleaner Sillamäe OÜ. Leta 2011 je ta mestna občina razpisala (drugo javno naročilo za) podelitev koncesije za storitve zbiranja in prevoza odpadkov, proizvedenih na njenem ozemlju. V točki 3.5 razpisne dokumentacije o oddaji naročila v zvezi s tem drugim javnim naročilom (v nadaljevanju: razpisna dokumentacija) je določila, da je treba mešane komunalne odpadke prepeljati v objekt za obdelavo odpadkov v kraju Sillamäe (v nadaljevanju: objekt Sillamäe). To pa je objekt, ki je predmet prvega javnega naročila in je od te občine oddaljen 5 km. Za industrijske in gradbene odpadke pa je določilo, da jih je treba odpeljati v center za obdelavo odpadkov v kraju Uikala (v nadaljevanju: objekt Uikala), ki je oddaljen 25 km. Mestna občina Sillamäe ni sklenila pogodbe za obdelavo odpadkov z upraviteljem tega drugega objekta (objekt Uikala).

Družba Ragn Sells je podjetje, ki se ukvarja z obdelavo mešanih komunalnih odpadkov in prevozom odpadkov. V okviru spora je med drugim zatrjevala, da določilo razpisne dokumentacije, ki določa, da se odpadke iz določenih kategorij, ki so zbrani na ozemlju Mestne občine Sillamäe, odpelje v dva objekta, določena v dokumentaciji o oddaji naročila, ob tem, da so izključeni vsi drugi zadevni objekti, kjer bi prav tako lahko potekala enaka obdelava odpadkov – upraviteljem teh objektov daje izključno pravico, ki je v nasprotju z določenimi svoboščinami prava EU (predvsem načelom svobodne konkurence ter prostim pretokom blaga, svobodo ustanavljanja in svobodnega zagotavljanja storitev).

Bistveni pravni zaključki Sodišča EU

Sodišče EU je v obrazložitvi izpostavilo, da države članice glede odpadkov, namenjenih odstranjevanju, in mešanih komunalnih odpadkov iz člena 11(1)(a) Uredbe št. 1013/2006 v povezavi z uvodno izjavo 20 te uredbe ter členom 16 Direktive 2008/98 lahko sprejmejo splošne ukrepe, ki omejujejo pošiljanje teh odpadkov med državami članicami, v obliki splošnih ali delnih prepovedi pošiljanja, zaradi izvajanja načel bližine, prednosti predelave in samozadostnosti v skladu z Direktivo 2008/98. Sklicevanjem na zadevo C 209/98 Sydhavnens Sten & Grus je pojasnilo, da bi bila obveznost, ki jo organ lokalne skupnosti naloži podjetju, zadolženemu za zbiranje odpadkov na svojem ozemlju, da določeno vrsto odpadkov preda v objekt za obdelavo v isti državi članici, enaka splošnemu ukrepu, ki uvaja prepoved pošiljanja zadevnih odpadkov v druge objekte, ki je določena v členu 11(1)(a) Uredbe št. 1013/2006, če so bili tudi sami povzročitelji teh odpadkov zavezani slednje predati temu podjetju ali v tem objektu. Ukrep je po presoji Sodišča EU v skladu z uredbo, ker izvaja načeli samozadostnosti in bližine, določeni v členu 16 Direktive 2008/98.

Nadaljevalo je, da iz preizkusa določb Uredbe št. 1013/2006, ki se uporabljajo za pošiljke odpadkov, namenjenih predelavi, ki niso mešani komunalni odpadki, med državami članicami, izhaja, da v njej ni določena možnost, da bi nacionalni organ lahko sprejel splošen ukrep, ki bi v celoti ali delno prepovedoval pošiljke takih odpadkov v druge države članice, zato da bi bili tam obdelani. Posledično je obveznost, ki jo organ samoupravne lokalne skupnosti naloži podjetju, zadolženemu za zbiranje industrijskih in gradbenih odpadkov na njenem ozemlju, da te prepelje v objekt za obdelavo v isti državi članici, enaka splošnemu ukrepu, ker ni mogoče šteti, da je dovoljen na podlagi Uredbe št. 1013/2006, če se nanaša na odpadke, ki jih je mogoče predelati, če so sami proizvajalci zadevnih odpadkov zavezani k temu, da jih predajo temu podjetju ali v ta objekt.

Razsodba

Določbe Uredbe (ES) št. 1013/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2006 o pošiljkah odpadkov v povezavi s členom 16 Direktive 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o odpadkih in razveljavitvi nekaterih direktiv je treba razlagati tako, da:

• te določbe dajejo lokalni skupnosti pooblastilo, da podjetje, zadolženo za zbiranje odpadkov, proizvedenih na njenem ozemlju, zaveže k temu, da prepelje mešane komunalne odpadke, zbrane iz zasebnih gospodinjstev in po potrebi od drugih proizvajalcev, v najbližji primerni objekt, ki je v isti državi članici kot ta skupnost.
• te določbe lokalni skupnosti ne dovoljujejo, da bi podjetje, zadolženo za zbiranje odpadkov, proizvedenih na njenem ozemlju, zavezala k temu, da prepelje industrijske in gradbene odpadke, proizvedene na njenem ozemlju, v najbližji primerni objekt, ki je v isti državi članici kot ta skupnost, ker so ti odpadki namenjeni predelavi, sami proizvajalci zadevnih odpadkov pa so jih dolžni predati temu podjetju ali jih neposredno dostaviti v ta objekt.

Spletna povezava

Celotno besedilo sodbe Sodišča EU v zadevi C-292/12 z dne 12. 12. 2013:
http://bit.ly/1j4QRjC

Celotno besedilo sodbe Sodišča EU v zadevi C-209/98 z dne 23. 5. 2000:
http://bit.ly/1mvkw8z