Vrnitev v prejšnje stanje je procesnopravni institut, ki omogoča, da se odpravijo posledice zamude in da se pravda vrne v stanje, v kakršnem je bila pred zamudo. Naj že v začetku opozorimo, da zamuda ne pomeni podaljševanje oz. ponovno odprtje rokov, pač pa gre za vzpostavitev fikcije, da rok še ni bil zamujen. Kot je razvidno že iz naslova tega članka, predlog za vrnitev v prejšnje stanje lahko utemelji le zamuda procesnega roka, ne pa tudi materialnega. Kar zadeva procesnih rokov, je to, ali govorimo o zakonskem ali sodnem roku pomembno le z vidika, ali je stranki mogoče očitati, da s predlogom za podaljšanje roka ni sama preprečila nastanka zamude, saj so podaljšljivi namreč le sodni, ne pa tudi zakonski roki.

Ker je potrebo spoštovati tudi položaj nasprotne stranke, je skladno s 23. členom Ustave možnost vrnitve v prejšnje stanje nujno omejiti le na primere, ko je stranka rok zamudila iz opravičljivih razlogov. Opravičljivost takšnih razlogov je potrebno dokazati, dokazno breme pa seveda bremeni stranko, ki vrnitev v prejšnje stanje predlaga.

Ne glede na navedeno pa je potrebno upoštevat tudi dejstvo, da ob tem, ko Ustavno sodišče zaradi interesa pospešitve postopka dopušča različne oblike nadomestnih in fiktivnih vročitev, se s tem veča tudi pomen instituta vrnitve v prejšnje sanje. Glede na navedeno je mogoče ugotoviti, da tedaj, ko za stranko neugodnejša pravila o vročanju in kolikor bolj so mogoče t.i. nadomestne vročitve, toliko bolj široko mora zakon in sodna praksa ob razlagi zakona dopuščati institut vrnitve v prejšnje stanje, saj slednje predstavlja nujno korekturo pravil o vročanju. Stranki, ki ji je bila vročitev opravljena po določbah o nadomestni vročitvi (tako tedaj, ko namesto stranke sprejme družinski član, sosed ali hišnik, kot tudi tedaj, ko je vročitev opravljena tako, da vročevalec v hišnem predalčniku pusti obvestilo o vročitvi), pa nato za vročitev dejansko ni zvedela, mora biti omogočena vrnitev v prejšnje stanje. Kot izhaja iz nemške sodne prakse pojem, da stranka za vročitev ni zvedela, napolnjuje tudi stanje, ko je bila stranka na počitnicah.

Zelo pomembna so stališča nemškega ustavnega sodišča, da od človeka ni mogoče zahtevati, da ob morebitni začasni odsotnosti (tudi enomesečni) zaradi počitnic oz. drugih razlogov za ta čas poskrbi za dejanski sprejem sodnih pisanj. Drugače je seveda tedaj, ko bi stranka med tekom sodnega postopka lahko predvidela, da bo opravljena tudi kakšna vročitev; tedaj je njena odgovornost, da tudi ob odsotnosti zaradi počitnic, zdravljenja, službene poti, itd., poskrbi tako za dejanski prejem sodnih pošiljk, kot tudi za ustrezno komunikacijo z odvetnikom, če ga ima.

Zaključiti gre torej, da človek ob normalnem poteku življenjskih okoliščin lahko računa na vrnitev v prejšnje stanje. V nasprotnem primeru bi bilo namreč grobo poseženo v pravico do zasebnosti in svobodo gibanja posameznika. Vse navedeno seveda velja za stranko, odvetnik pa je v vsakem primeru dolžan poskrbeti, da bo med njegovo odsotnostjo vročitev in seznanitev s sodno pošiljko ona.

Kako, kdaj in kam pa se predlog za vrnitev v prejšnje stanje sploh vloži?

Institut podrobneje ureja Zakon o pravdnem postopku v členih od 116 – 119. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje se poda pri sodišču, pri katerem bi bilo treba opraviti zamujeno dejanje. Predlog se mora vložiti v petnajstih dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je stranka zamudila rok; če je stranka šele pozneje zvedela za zamudo, pa od dneva, ko je za to zvedela. Po šestih mesecih od dneva zamude se ne more več zahtevati vrnitev v prejšnje stanje. Če se predlaga vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka, mora predlagatelj obenem, ko vloži predlog, opraviti tudi zamujeno dejanje.

Pripravila:

Kim Rotar, mag. prava

Viri:

• Ude, L., Galič A., 2005. Pravdni postopek: zakon s komentarjem: 1. knjiga. Ljubljana: GV Založba.