SODNA PRAKSA

Pojem „dokument“, ki ga uporabi ZDIJZ[1] za opredelitev oblike informacije, ki je dostopna kot informacija javnega značaja, je kot zakonski pojem predmet pravne razlage. Vprašanje, ali dokument kot informacija javnega značaja obstaja, je tako dejansko kot tudi pravno vprašanje. Če določena informacija ne obstaja v obliki dokumenta v smislu ZDIJZ, tudi ne more biti dostopna kot informacija javnega značaja, saj je organ ni dolžan na novo ustvariti. Prek pravne opredelitve pojma „dokumenta“ je zato določen tudi izhodiščni obseg informacij, ki so lahko ob izpolnjevanju ostalih zakonskih pogojev dostopne javnosti.

Organ mora prosilcu posredovati zahtevane informacije, ki jih je mogoče iz podatkovne zbirke pridobiti z uporabo tistih orodij, ki so za dostopanje do navedenih elektronskih podatkov na voljo in so sestavni del njihove običajne uporabe, lahko pa tudi omogoči, da prosilec sam uporabi navedena računalniška orodja za dostop do podatkovne zbirke. Pri navedenem dostopu do podatkov v elektronski obliki, ki se nahajajo v podatkovnih zbirkah pri organih, je pomembno upoštevati pravne in dejanske omejitve. Če obstajajo pravne omejitve dostopa do določenih podatkov ali njihovih medsebojnih povezav, namreč ni mogoče šteti, da lahko taki podatki oziroma njihove povezave tvorijo dokument, s katerim razpolaga organ, ki bi bil lahko dostopen kot informacija javnega značaja v smislu ZDIJZ. V povezavi z navedenim vprašanje se zastavi tudi revizijsko vprašanje dostopa do podatkov v elektronski obliki iz računalniško vodenih podatkovnih zbirk pri nosilcih oblasti in drugih osebah, ki so zavezanci za dostop do informacij javnega značaja. Na navedeni način se pri organih informacije hranijo in obdelujejo vse pogosteje, tako da je mogoče celo trditi, da je elektronska oblika informacij postala prevladujoča oblika, v kateri se dokumenti tudi lahko posredujejo upravičenemu prosilcu za dostop do informacij javnega značaja. Dostop do podatkov v elektronski obliki se po svojih značilnostih bistveno razlikuje od podatkov v fizični obliki, torej tistih, ki so zapisani na fizičnem nosilcu zapisa (fizičnem dokumentu), saj so v slednjem primeru neposredno berljivi brez uporabe računalniških sredstev in tudi ne morejo biti v taki obliki predmet računalniške obdelave. Glede na navedeno je tako za odgovor na revizijsko vprašanje treba presoditi, katere so tiste značilnosti tovrstnih podatkov, ki sodijo v okvir njihovega obstoja kot dokumenta v smislu prvega odstavka 4. člena ZDIJZ. Na prvem mestu je nesporno, da se vsi podatki v elektronski obliki, ki se hranijo oziroma obdelujejo v okviru določene podatkovne zbirke, nahajajo pri organu, ki s to zbirko razpolaga. Prav tako je tudi nesporno, da je ob uporabi različnih računalniških orodij praviloma mogoče navedene podatke povezovati oziroma združevati in oblikovati v nove podatke oziroma informacije, ki se v bazi prej niso nahajale. Prav slednje pa je lahko sestavni del uporabe določenih podatkovnih zbirk, ki jih tudi uporabljajo pri organu zaposlene oziroma za to pooblaščene osebe pri svoji vsakdanji rabi in ki je torej z razlogi za obstoj take zbirke podatkov neločljivo povezan. V tem smislu se kaže možnost obdelave navedenih podatkov celo kot bistveni element obstoja podatkovne zbirke v elektronski obliki, saj sama zbirka tovrstnih podatkov brez navedenih računalniških orodij nima ne prave funkcije in ne želenih učinkov.

Navedeno torej vodi do sklepa, da je kot dokument v smislu prvega odstavka 4. člena ZDIJZ šteti vse podatke, ki se v elektronski obliki nahajajo v zbirkah podatkov pri organu, s tem pa tudi vse podatke, ki jih je mogoče in pravno dopustno medsebojno povezati oziroma združiti z uporabo tistih računalniških orodij, ki so ustvarjena za delo z navedenimi zbirkami podatkov, so z njimi neločljivo povezana in ki jih pri svojem delu uporabljajo zaposleni pri navedenem organu oziroma druge pooblaščene osebe, ki so povezane z izvajanjem nalog organa. Ob navedenem pa je za dostop do navedenih dokumentov iz podatkovnih zbirk v elektronski obliki kot informacij javnega značaja treba upoštevati tudi druge zakonske omejitve, ki jih določajo ZDIJZ in drugi zakoni.

Pripravila:

Kim Rotar, mag. prava

Viri:

-          Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 338/2016, z dne 07.02.2018.