Odškodninska odgovornost stečajnega upravitelja za škodo, ki izhaja iz vložene izpodbojne tožbe po določbah ZFPPIPP

Odškodninska odgovornost stečajnega upravitelja za škodo, ki izhaja iz vložene izpodbojne tožbe po določbah ZFPPIPP

27.10.2019

1. Uvod

Stečajni upravitelj lahko v stečajnem postopku izpodbija pravna dejanja stečajnega dolžnika. Pri tem lahko izpodbija dejanja, ki so za posledico imele bodisi zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno, bodisi da je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, pridobila ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika.

Izpodbojni zahtevek je potrebno uveljavljati s tožbo, kjer stečajni upravitelj zahteva, da se razveljavijo učinki pravnega dejanja izpodbojnih dejanj v razmerju med stečajnim dolžnikom in osebo, v korist katere je bilo opravljeno to dejanje. Vendar lahko pri vložitvi izpodbojne tožbe pride do škode stečajnim upnikom. Vprašanje pa se tukaj pojavi, po kateri pravni podlagi lahko oškodovanec terja povračilo škode, ki mu je nastala zaradi vložitve izpodbojne tožbe po določbah ZFPPIPP ter kakšen je njegov položaj v postopku ugotavljanja odškodninske odgovornosti. S temi vprašanji se je ukvarjalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju: VSRS) v reviziji z opravilno številko III Ips 34/2018.

2. Ozadje primera

Prva toženka je kot stečajna upraviteljica v stečajnem postopku vložila izpodbojno tožbo zoper tožnico, ki je bila hkrati upnica v stečajnem postopku. Hkrati s tožbo je vložila predlog za vpis zaznambe izbrisne tožbe na nepremičninah, na podlagi katerega je Okrajno sodišče v Novi Gorici dovolilo zaznambo izbrisne tožbe. Pred pravdo je stečajna upraviteljica pridobila več pravnih mnenj, če je oddelitev gospodarske družbe izpodbojni dejanje po določbah ZFPPIPP, kjer so vsi zavzeli negativno stališče. V vlogi je navedla in v sporu izkazala, kakšna je bila vrednost oddeljenega premoženja in kakšno je bilo oškodovanje stečajne mase. Tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo, prav tako pa sta bili zavrnjeni kot pritožba kot tudi revizija. Stečajna upraviteljica zaradi zaznambe izbrisne tožbe ni mogla prodati in posledično pravočasno poplačati kreditnih obveznosti do bank. Zato je morala bankam iz naslova obresti plačati 464.021,65 EUR.

3. Odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije

Na podlagi prvega odstavka 102. člena ZFPPIPP je stečajni upravitelj odgovoren za škodo, ki jim jo povzroči s kršitvijo svojih obveznosti. VSRS je iz tega izhajalo in zavzelo stališče, da škoda, ki izhaja iz vložene izpodbojne tožbe po določbah ZFPPIPP ni odvisna od vsebine terjatve tožnice, ki jo je prijavila v stečajnem postopku. Po mnenju VSRS se v takem primeru tožnica ne šteje za upnico, ampak za tretjo osebo. To pa pomeni, da odškodninskega zahtevka ni mogoče subsumirati pod zakonski dejanski stan 102. člena ZFPPIPP, ampak lahko stečajni upravitelj v takem primeru odgovarja po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti, torej po 131. členu OZ.

Tako je odškodninska odgovornost stečajnega upravitelja v tem primeru subjektivna. VSRS je presojali, ali so podane predpostavke za vtoževano odškodnino, torej škoda, nedopustno ravnanje, vzročna zveza in odgovornost povzročitelja. Odškodninske odgovornosti zaradi neupravičenega pravdanja načeloma ni mogoče izključiti. Po ustaljeni sodni praksi VSRS je odškodninska obveznost stranke zaradi vložitve tožbe lahko podana takrat, kadar škoda izvira iz očitno neutemeljenega ali objestnega pravdanja ali kadar stranka zlorabi postopek za drugačen namen, ker ravna z izključnim ali očitnim namenom, da drugi stranki škoduje. V takem primeru lahko gre za nedopustno ravnanje kot enega od elementov odškodninske odgovornosti.

Po presoji VSRS ravnanja, ki jih je storila stečajna upraviteljica v zvezi z vložitvijo izpodbojne tožbe zaradi oddelitve družbe, ni bila očitno neutemeljeno oziroma vložena zaradi zlorabe procesnih pravic. Stečajna upraviteljica je z vložitvijo izpodbojne tožbe le varovala interese stečajnih upnikov s ciljem povečanja stečajne mase ter posledično skrbela za enakomerno in hitro poplačilo upniških terjatev, kar je pa njena dolžnost v stečajnem postopku. VSRS se strinja, da vložitev tožbe, katere uspeh ni že vnaprej zagotovljen, ne more predstavljati protipravnega ravnanja. Ustava v 23. členu vsakomur omogoča, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Stališče, da bi moral biti uspeh pravde že pred vložitvijo tožbe jasen, bi pomenilo očiten poseg v to pravico. Posledično pa to tudi pomeni, da ni mogoče od strank zahtevati, da tožbe ne vložijo, če predpravdna mnenja pravne stroke kažejo na neutemeljenost tožbe, ali da tožbo, ki glede na ta mnenja ni utemeljena, umaknejo. To še posebej velja v primerih, ko jasnih zakonskih določb in sodne prakse o nekem vprašanju ni.

V zvezi z jasnostjo zakonskih določb, je v tretjem odstavku 635. člena ZGD–1 res določeno, da po vpisu delitve v register morebitne pomanjkljivosti delitve ne vplivajo na pravne posledice delitve, v prvem odstavku 636. člena ZGD–1 pa odgovornost oddeljenih družb. Vendar pa je šlo pri vprašanju izpodbojnosti oddelitve kljub tem določbam za celovito pravno in dejansko presojo, ki jo od sodišč terjala tehtanje med pravicami različnih subjektov. VSRS je poudarilo, da dejstvo, da so bile nepremičnine obremenjene s hipotekami, prav tako ni ključno, saj bi se z vrnitvami nepremičnin v stečajno maso nedvomno lahko varovalo interese upnikov, ne glede na obremenitev nepremičnin v času vložitve tožbe. Dejstvo, da je imela stečajna upraviteljica dolžnost zmanjšati škodo tožnice in sprejeti alternativno zavarovanje ter izbrisati zaznambo spora, pa je bistveno, da je stečajna upraviteljica ravnala, kot ji je nalagal zakon. Zaznamba nepremičnin je v primerih vložitve izpodbijane tožbe iz 275. člena ZFPPIPP zakonsko predvidena v 245. členu ZZK–1. Če se v tem ukrepu stečajna upraviteljica v zameno za sporazum, ki je zanjo in za upnike dodaten riziko, ni odrekla, to ne more pomeniti njenega protipravnega ravnanja. Na podlagi tega je tako Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrnilo revizijo.

4. Sklep

VSRS je tako odločilo, da v konkretnem primeru vložena izpodbojna tožba ni imela nobene povezave s terjatvijo, ki jo je imela tožnica do stečajnega dolžnika in tako stečajna upraviteljica ne odgovarja po prvem odstavku 102. člena ZFPPIPP, temveč po splošnih pravilih odškodninske odgovornosti po 131. člen OZ. Vložitev izpodbojne tožbe sama po sebi ne pomeni protipravnega ravnanja, ki bi utemeljevalo odškodninsko odgovornost, saj se s tem uresničuje pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS zaradi obrambe svojih pravic, temveč stečajni upravitelj ravna protipravno takrat, kadar bi škoda izvirala iz očitno neutemeljenega ali objestnega pravdanja ali kadar bi zlorabil postopek za drugačen namen, torej da ravna z izključnim ali očitnim namenom, da bi škodoval tožnici/oškodovancu.

Pripravil:

Leonardo Rok Lampret

 
 
 
STRINJAM SE

Spletna stran uporablja piškotke za boljše delovanje

Z brskanjem po naši spletni strani se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke, ki so namenjeni vaši boljši uporabniški izkušnji na naši spletni strani. Za lastne potrebe analitike uporabljamo Google Analytics, ki v ta namen namesti piškotke (izbriši GA piškotke). Več o piškotkih.