Vrhovno sodišče Republike Slovenije je dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je upoštevaje Uredbo o ravnanju z odpadnimi nagrobnimi svečami^[1] (ki je sicer že prenehala veljati) strošek transporta nagrobnih sveč strošek nosilca skupnega načrta ravnanja z odpadnimi nagrobnimi svečami ali izvajalca javne službe. Oprlo se je predvsem na peti odstavek 9. člena stare Uredbe, ki pa je po vsebini identičen petem odstavku 6. člena sedaj veljavne Uredbe o odpadnih nagrobnih svečah^[2]. Glede na navedeno je tako sodna praksa VSRS Sodba III Ips 39/2019 z dne 22. 10. 2019 relevantna tudi za vse novejše primere, torej za tiste, za katere se upošteva novejša Uredba, ki je pričela veljati dne 04.05.2019.

V obravnavanem sporu je bilo obravnavano vprašanje, katera od strank je dolžna nositi stroške za prevoze odpadnih nagrobnih sveč s posameznih pokopališč do zbirnega centra A v letu 2013 (in ne morebiti kakšnih nadaljnjih stroškov, ki bi lahko nastali v posameznih primerih zaradi prevoza sveč iz zbirnega mesta do mesta, kjer se predelava sveč opravlja). Iz dejanskega stanja zadeve je izhajalo, da je bila tožeča stranka izvajalec javne službe, torej izvajalec občinske gospodarske javne službe zbiranja in prevoza komunalnih odpadkov (6. točka 3. člena stare Uredbe). Tožena stranka pa je bila, kot pooblaščenec več proizvajalcev, pridobiteljev in uvoznikov, ki so pripravili skupni načrt ravnanja z odpadnimi nagrobnimi svečami, nosilec izvajanja skupnega načrta ravnanja z odpadnimi nagrobnimi svečami za usklajevanje in vodenje vseh skupnih opravil, ki jih je treba izvesti v skladu s tem načrtom (drugi v zvezi s prvim odstavkom 13. člena stare Uredbe). Z Dogovorom o zbiranju in prevzemanju odpadnih nagrobnih sveč z dne 24. 1. 2010 sta se pravdni stranki v dogovorili, da izvajalec javne službe ne sme zahtevati plačila za prevzem in da bo tožena stranka na svoje stroške zagotovila prevzemanje odpadnih nagrobnih sveč od izvajalca javne službe. 

Po presoji Vrhovnega sodišča iz Dogovora ne izhaja sporazum o vprašanju, katera od strank nosi stroške prevoza odpadnih nagrobnih sveč od pokopališč do zbirnega centra (v tem primeru A.). Zato je Vrhovno sodišče odločilo, da je potrebno upoštevati splošno veljavne predpise, predvsem (staro) Uredbo. Izrecnih določb o teh stroških v Uredbi ni. Sodišči nižjih stopenj sta presodili, da je mogoče iz (stare) Uredbe ne glede na to razbrati, katero od strank bremenijo omenjeni stroški. Pri tem sta se oprli predvsem na 11. člen (stare) Uredbe, v katerem je določeno, da morajo proizvajalec, pridobitelj in uvoznik za nagrobne sveče, ki jih dajejo v promet, na svoje stroške zagotoviti zbiranje odpadnih nagrobnih sveč od izvajalcev javne službe in upravljavcev pokopališč in za zbrane odpadne nagrobne sveče na svoje stroške zagotoviti predelavo.

Po mnenju Vrhovnega sodišča pa je sodišče prve stopnje to določbo oziroma pojem zbiranja razumelo preširoko. Zbiranje odpadnih nagrobnih sveč ne pomeni kar vseh dejanj, ki pripomorejo k temu, da se sveče zberejo na zbirnem mestu. Pomen izraza »zbiranje« je opredeljen v 10. točki 3. člena (stare) Uredbe in pomeni prevzemanje odpadnih sveč neposredno od izvajalcev javne službe ter njihovo predhodno skladiščenje in razvrščanje pred oddajo v obdelavo. Toženka mora torej prevzeti sveče od tožnice. V (stari) Uredbi pa so določene obveznosti obeh strank, in sicer je dolžna tožeča stranka kot izvajalec javne službe zagotoviti, da se nagrobne sveče prevzemajo ločeno od mešanih komunalnih odpadkov (prvi odstavek 9. člena), ter zagotoviti zmogljivost za predhodno skladiščenje zbranih odpadnih nagrobnih sveč v enem ali več zbirnih centrih ravnanja s komunalnimi odpadki, ki jih upravlja (četrti odstavek 9. člena (stare) Uredbe). Pri tem stroški skladiščenja nagrobnih sveč v zbirnih centrih komunalnih odpadkov za prvih sedem dni skladiščenja bremenijo izvajalca javne službe (po 2. alineji 19. člena (stare) Uredbe namreč zbiralca bremenijo stroški skladiščenja za čas, ki presega 7 dni). 

Glede na navedeno je po presoji Vrhovnega sodišča logično sosledje, da tožeča stranka zagotovi prevzemanje sveč pri upravljavcih pokopališč in jih pripelje do zbirnih centrov komunalnih odpadkov, kjer je dolžna zagotoviti njihovo predhodno skladiščenje. V obravnavani zadevi se obravnavajo stroški prevoza od posameznih pokopališč do zbirnega centra A. Tam pa nato sveče prevzame (zbere, 10. točka 3. člena (stare) Uredbe) zbiralec, tožena stranka. Za ta prevzem oziroma oddajo pa ji tožeča stranka ne sme več zaračunavati stroškov, saj je po petem odstavku 9. člena stare Uredbe oddaja sveč brezplačna. Smiselno torej po Uredbi za fazo do prevzema sveč nosi stroške, torej tudi stroške prevoza, izvajalec javne službe, v obravnavanem sporu tožeča stranka. Enako pa predmetne stroške ureja tudi sedaj veljavna Uredba, in sicer v petem odstavku 6. člena (obveznost izvajalca javne službe zbiranja), ki določa naslednje: »Oddaja odpadnih nagrobnih sveč zbiralcu je brezplačna, izvajalec javne službe zbiranja pa ne sme zahtevati plačila od zbiralca za njihov prevzem.«

Ker je mogoče breme plačila stroškov prevoza odpadnih nagrobnih sveč od posameznih pokopališč do zbirnega centra A. razbrati iz (stare) Uredbe, po presoji Vrhovnega sodišča za presojo tega vprašanja tako tudi ni relevanten Zakon o varstvu okolja[3] (v nadaljevanju ZVO-1). Stara Uredba (in s tem tudi sedaj veljavna Uredba) je bila namreč sprejeta na njegovi podlagi in v celoti ureja pravila ravnanja z odpadnimi nagrobnimi svečami, ZVO-1 pa določb o prevoznih stroških teh sveč nima.

Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje glede na konkretne okoliščine zadeve je, da je strošek transporta nagrobnih sveč strošek tožeče stranke (izvajalke javne službe) in ne strošek tožene stranke (nosilke skupnega načrta ravnanja z odpadnimi nagrobnimi svečami).

Pripravila:

Kim Rotar, mag. prava

Viri:

-          Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 39/2019 z dne 22. 10. 2019.