Upoštevajoč določbo 76. člena Zakona o javnih naročilih (v nadaljevanju: »ZJN-3«), ima naročnik možnost, da v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila kot pogoj za sodelovanje določi, da morajo gospodarski subjekti izkazati ustrezno tehnično in strokovno sposobnost. Kot nadalje izhaja iz 10. odstavka tega člena, lahko naročniki od gospodarskih subjektov v tem okviru zahtevajo, da ti predložijo reference iz prejšnjih javnih naročil, iz katerih izhaja, da razpolagajo z zahtevanimi izkušnjami. Reference torej predstavljajo dokazila, s katerimi gospodarski subjekti izkažejo izpolnjevanje pogoja tehnične in strokovne sposobnosti, ki ga je določil naročnik.

Ker 94. člen ZJN-3 omogoča, da gospodarski subjekt del naročila odda v podizvajanje, v praksi praviloma pride do situacij, kot kljub temu, da je bilo javno naročilo oddano določenemu gospodarskemu subjektu, (določena) dela, ki so predmet javnega naročila, dejansko izvede nek drug gospodarski subjekt. Upoštevajoč slednje se lahko v praksi postavi vprašanje, ali je naročnik dolžan kot reference gospodarskega subjekta upoštevati tudi reference iz referenčnih poslov, v katerih je glavnino oziroma določen obseg del dejansko opravil njegov podizvajalec in tako šteti, da ta izpolnjuje pogoj tehnične in strokovne usposobljenosti, pa čeprav podizvajalec, ki je dela dejansko izvedel, pri izvedbi javnega naročila ne bo sodeloval.

Takšni primeri so v praksi relativno pogosti. Čeprav ZJN-3 ne vsebuje jasnega odgovora na vprašanje dopustnosti predložitve tovrstnih referenc, se je o njem v svoji praksi že večkrat izrekla Državna revizijska komisija (v nadaljevanju: DKOM).

Odgovor DKOM je načeloma pritrdilen. Po njenem mnenju je namreč naročnik praviloma dolžan upoštevati tudi reference, ki jih je gospodarski subjekt pridobil iz poslov, pri katerih je referenčna dela dejansko v večjem delu izvedel njegov podizvajalec, pa čeprav ta pri izvedbi konkretnega javnega naročila ne bi sodeloval.[1] DKOM svoje stališče utemeljuje s tem, da izvajalec z naročnikom sklene pogodbo, je kot vodilni izvajalec naročniku v celoti odgovoren za dobro in kvalitetno izvršitev del ter da v fazi izvedbe pa čeprav sam neposredno ne izvede vseh del, nad podizvajalci izvaja nadzor pred potrditvijo, prevzemom in plačilom ustrezno opravljenih del.[2] Slednje pa po mnenju DKOM predstavlja tolikšno intenzivnost udeležbe izvajalca, da je potrebno referenčni posel v takšnih okoliščinah šteti za njegov lastni posel in lastno referenco v celotnem obsegu in to kljub temu, da izvajalec neposredno ni izvedel vseh del.

Iz navedenega izhaja, da lahko oziroma morejo naročniki načeloma kot izkaz usposobljenosti upoštevati tudi tiste reference gospodarskih subjektov, ki so jih ti pridobili iz poslov, pri katerih so glavnino del opravili njihovi podizvajalci, pa čeprav ti v predmetnem postopku javnega naročanja ne bi nastopali kot podizvajalci gospodarskega subjekta.

Seveda pa slednje ni absolutno. Naročnik lahko namreč slednje prepreči, npr. tako, da v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila določi, da morajo za to, da bo referenca priznana, v ponudbi sodelovati vsi tisti gospodarski subjekti,[3] ki so skupaj izvedli referenčni posel ali pa da se bo ponudnikom referenca priznala zgolj za tista dela, ki so jih izvedli neposredno sami,[4] če torej od ponudnika zahteva predložitev »lastne« reference.

Pripravil:

Jakob Stanič Gruden

[1] Glej npr. odločbe DKOM, št. 018-314/2013, 018-198/2019, 018-033/2020.

[2] Glej npr. odločbe DKOM, št. 018-180/2014, 018-267/2015, 018-198/2019.

[3] Glej npr. odločbo DKOM, št. 018-198/2019.

[4] Glej npr. odločbo DKOM, št. 018-148/2018.