Zavarovanje odgovornosti poslovodstva in nadzornih organov družb

Zavarovanje odgovornosti poslovodstva in nadzornih organov družb

04.09.2019

1.      Narava zavarovanja odgovornosti članov organov vodenja ali nadzora

Zavarovanje odgovornosti članov organov vodenja ali nadzora oziroma zavarovanje D&O se razlikuje od klasičnega zavarovanja odgovornosti. Njegov predmet ni nujno odgovornost zavarovanca do tretje osebe, temveč so najpogostejše t.i. notranje tožbe, pri katerih sta tožeča in tožena stranka zavarovani po isti polici. Največkrat gre za škodo, ki jo zavarovanci povzročijo z napačnimi odločitvami oziroma opustitvami potrebnega ravnanja pri vodenju poslov oziroma nadzora nad vodenjem poslov. Namen D&O zavarovanja pa ni zgolj premoženjsko varstvo članov organov, temveč ob tem nudi tudi druge varstvene mehanizme za zavarovanje interesa družbe in tudi gospodarstva kot celote: zaščito delničarjem in družbi kot celoti, ko ta utrpi škodo zaradi nedopustnega ravnanja članov organov oziroma organov; zaščito delničarjem in družbi kot celoti, ko bi morala ta plačati škodo iz lastnih sredstev; zaščito vodilnih zaposlenih, da lahko ravnajo bolj samostojno in s pravo mero »drznosti«; zaščito fizičnih in pravnih subjektov, ki so utrpeli škodo zaradi določenega ravnanja managementa in slednji niso finančno zmožni povrniti celotne škode; hkrati pa nudi določeno prednost pri iskanju kvalitetnega vodstvenega kadra.

Večina teoretikov se zavzema, da naj bi zavarovanje krilo škodo, ki je bolj ali manj objektivno pogojena z različnimi okoliščinami poslovanja članov uprave oziroma članov nadzornega sveta in se njihova odgovornost opredeljuje kot majhna malomarnost. Ni pa seveda namen tega tipa zavarovanja, da bi bila tudi krita škoda, ki je povzročena naklepno ali iz hude malomarnosti.

Zavarovanje D&O se v osnovi ne loči bistveno od drugih oblik zavarovanja poklicne odgovornosti, ki jo poznamo pri odvetnikih, notarjih in podobno. Kritje v primeru D&O zavarovanja je predvideno za zahtevke, naslovljene na direktorje, članom nadzornega sveta ali vodilne delavce, zaradi napačnih dejanj, ki so jih storili pri izvrševanju funkcije, ki jo opravljajo znotraj podjetja. Zavarovalnica v primeru D&O zavarovanja ne krije odškodniskih zahtevkov zaradi kršitve poklicnih dolžnosti, ki pa niso povezane z dejavnostjo zavarovane družbe. To so praviloma odškodninski zahtevki, za katere odgovarjajo člani uprave ali nadzornega sveta kot poklicni strokovnjaki, vendar za škodo, ki jo niso storili pri vodenju ali nadzoru vodenja družbe, temveč v okviru svoje poklicne dejavnosti. Tovrstni odškodninski zahtevki se lahko zavarujejo v okviru poklicne odgovornosti pri posameznem poklicu.[1]

Zavarovanje krije vso odškodnino in stroške postopka, ki jih morajo plačati člani poslovodstva in nadzornih organov za škodo povzročeno družbi, razen če gre za določene primere odškodninske odgovornosti, ki so v zavarovalnih pogojih izključeni. Pri zavarovanju odgovornosti se kot zavarovalni primer praviloma šteje uveljavljanje odškodninskega zahtevka (claims – made), izjemoma pa tudi nastanek vzroka za povzročitev škode.[2]

 

2.      Izključitve iz zavarovanja odgovornosti

Izključitvene klavzule izključujejo posamezne odškodninske zahtevke. Če je zahtevek iz zavarovanja izključen, je zavarovalnica oproščena vseh svojih obveznosti in jih poznamo kot »klavzule o izključitvi rizika«. Skupno za vse izključitvene klavzule je vprašanje dokazovanja dejstva, ki zavarovalnico oproščajo njenih obveznosti.

V takšnih primerih je zavarovalnica tista, ki dokazuje okoliščine, ki izključujejo njeno obveznost poravnave škode. Dokazati pa mora okoliščine, ki imajo za posledico izključitev zavarovalnega jamstva. To pravilo velja za vse izključitvene klavzule, pa tudi za tiste, ki imajo samo pojasnjevalni značaj, kot npr. klavzula o pomenu določenega pojma v zavarovalnih pogojih. Pri večini izključitvenih klavzul ni pomembno ravnanje zavarovanca, temveč obstoj določenega stanja. Zadostuje dokaz, da je škoda nastala iz določenega vzroka ali pa na določen način, ki je po zavarovalnih pogojih izključen iz zavarovanja. Praksa pa dovoljuje izrecni dogovor, da nosi pri posameznih izključitvah breme dokazovanja oškodovanec.

 

3.      Obvezna odbitna franšiza

V zavarovanju odgovornosti franšiza pomeni, da ima zavarovalnica pravico odšteti določen znesek odškodnine, ki jo plača zavarovancu ali tretji oškodovani osebi ali pa da sploh ne plača škode do določenega zneska. Drugi stavek drugega odstavka 263. člena ZGD – 1 vsebuje obvezno odbitno franšizo in sicer, če družba sklene zavarovalno pogodbo za zavarovanje članov organov vodenja ali nadzora pred riziki iz opravljanja njihove funkcije v družbi, mora biti določena odbitna franšiza vsaj v višini 10 % škode, vendar ne več, kot znaša 1,5–kratnik njihovih fiksnih letnih prejemkov. Namen določbe je zavarovanje članov organov vodenja ali nadzora pred rizikom osebne odgovornosti nasproti družbi, ki sklene in plača zavarovalno premijo, ali tretjim osebam.

Odbitna franšiza, kot jo določa ZGD–1, je obvezna sestavina zavarovalne pogodbe, ki jo sklene družba za zavarovanje članov organov vodenja ali nadzora. Višina odbitne franšize se določi s pomočjo dveh meril. Prvo, fiksno merilo se določi v odstotku, in sicer v višini vsaj 10 % škode, drugo, variabilno, pa glede na fiksne letne prejemke, pomnožene z mnogokratnikom 1,5. Preventivni učinek naj bi imelo fiksno merilo, medtem ko je variabilno merilo določeno v interesu delničarjev oziroma družbenikov, saj jih varuje pred tveganjem izpada odškodninske terjatve (višji je fiksni letni prejemek, manjše je potencialno tveganje izpada odškodninske terjatve) in predstavlja nek realni znesek, ki bi ga še bilo mogoče izterjati od povzročitelja škode.[3] Škoda ima v tem primeru pomen, kot ga določa Obligacijski zakonik in sicer, škoda je zmanjšanje premoženja (navadna škoda) ter preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček).[4]

 

4.      Obveznosti v primeru zavarovalnega primera

Zavarovalec (družba) oziroma zavarovanec (član poslovodstva in nadzornih organov) morata v najkrajšem času sporočiti zavarovalnici uveljavljanje odškodninskega zahtevka oškodovanca. Zavarovalnica ne sme zavrniti odškodniskega zahtevka zaradi opustitve takojšnje prijave, si pa ponavadi v zavarovalni polici zagotovi pravico do kritja stroškov zaradi zamude pri prijavi.

V zavarovalnih pogojih v primerih odškodninske odgovornosti članov organov vodenja ali nadzora, zavarovalnice praviloma zahtevajo, da člani organov vodenja ali nadzora ne smejo zavrniti odškodninskega zahtevka oziroma ne smejo pripoznati tožbenega zahtevka, še manj pa plačati odškodnino (tj. prepoved poravnave). Klavzula o prepovedi zavrnitve odškodninskega zahtevka pravi, da zavarovanec ne sme po svoji presoji zavrniti odškodninskega zahtevka, temveč mora o postavljenem odškodninskem zahtevku obvestiti zavarovalnico, sam se pa mora vzdržati kakršnihkoli izjav. Njegova temeljna obveznost je, da sodeluje z zavarovalnico, pri tem pa mora paziti, da ne bi s kakšnim konkludentnim dejanjem zavarovalnici onemogočil izvensodno poravnavo.[5]

 

5.      Sklepno

V Republiki Sloveniji so se posamezne zavarovalnice začele ukvarjati z zavarovanjem odgovornosti članov uprave in članov nadzornega sveta po načelih, ki veljajo za zavarovanje čiste premoženjske škode pri zavarovanju splošne civilne odgovornosti, predvsem zaradi povišanja tožbenih zahtevkov iz naslova odškodninske odgovornosti članov poslovodstva in nadzornih organov. Takšno zavarovanje odgovornosti nudi dvojno zaščito, tako članom poslovodstva in nadzora kot tudi družbi. Članom poslovodstva in nadzornih organov predvsem v smislu, da jih varuje pred morebitnimi zahtevki, ki bi izničili premoženje članom poslovodstva in nadzornih organov, sočasno pa tudi družbi, glede na dejstvo, da pogosto člani ne razpolagajo s premoženjem, s katerim bi lahko nadomestili nastalo škodo družbi. Skozi to zavarovanje se družbi zagotavlja nadomestilo škode, tako s pravnega kot z ekonomskega vidika. Zavarovanje omogoča članom organov vodenja in nadzora občutek svobode pri opravljanju svojega poklicnega dela (t.i. safe harbour), saj so tako manj izpostavljeni tveganju plačilu morebitne odškodnine.

 

Pripravil:

Leonardo Rok Lampret



[1]  Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 236/2017 z dne 10. 09. 2018.

[2] Ivanjko, Šime v Zavarovanje odgovornosti članov nadzornih svetov, dostopno na http://www.zdruzenje-ns.si/db/doc/upl/zavarovanje_odgovornosti_clanov_ns_-_ivanjko.pdf

[3] Mnenje Ministrstva za gospodarsko razvoj in tehnologijo v zvezi z 263. členom ZGD–1 z dne 02. 08. 2018.

[4] 132. člen OZ.

[5] Ivanjko, Šime v Zavarovanje odgovornosti članov nadzornih svetov, dostopno na http://www.zdruzenje-ns.si/db/doc/upl/zavarovanje_odgovornosti_clanov_ns_-_ivanjko.pdf

 
 
 
STRINJAM SE

Spletna stran uporablja piškotke za boljše delovanje

Z brskanjem po naši spletni strani se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke, ki so namenjeni vaši boljši uporabniški izkušnji na naši spletni strani. Za lastne potrebe analitike uporabljamo Google Analytics, ki v ta namen namesti piškotke (izbriši GA piškotke). Več o piškotkih.