V okviru transportnega prava je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi VSRS Sodba III Ips 36/2019 z dne 24.09.2019 razlagalo sporno zakonsko besedilo petega odstavka 110.a člena Zakona o prevozih v cestnem prometu (ZPCP-2), ki določa solidarno odgovornost naročnika in pošiljatelja ali prejemnika, ki ni hkrati naročnik prevoza, za plačilo voznine prevozniku. Zakonodajalec je namreč s to določbo poskušal preprečiti posledice veriženja pogodb, ko sklenitelj prevozne pogodbe nastopa za račun pošiljatelja na podlagi njunega mandatnega razmerja. Vzpostavitev solidarne odgovornosti je utemeljena na povečevanju negotovega položaja prevoznika zaradi verige mandatnih razmerij. V skladu z namenom zakonodajalca je treba omenjeno določbo razlagati tako, da se učinka solidarne odgovornosti ne širi tudi na udeležence drugih pogodbenih razmerij, ki niso bila na navedeni način vzročno povezana s sklenjeno prevozno pogodbo.

V omenjeni zadevi je Vrhovno sodišče dopustilo revizijo glede vprašanj:

• Ali je tožena stranka solidarno zavezana za plačilo stroškov prevoza glede na določilo 5. odstavka 110.a člena ZPCP-2?
• Ali prodajalec, ki ne sodeluje pri organizaciji prevoza, temveč le prevozniku preda tovor za prevoz, šteje za pošiljatelja po 5. odstavku 110.a člena ZPCP-2?

Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da za odgovornost tožene stranke ni pomembno, kdo je dejanski naročnik prevoza, saj solidarna odgovornost tožene stranke izhaja že iz določbe 5. odstavka 110.a člena ZPCP-2.

Drugostopenjsko sodišče je pojem pošiljatelja iz prej omenjene določbe ZPCP-2 razlagalo ožje. Po njegovem stališču tožene stranke ni mogoče obravnavati kot pošiljatelja v smislu navedene določbe, saj je njena izpolnitev v smislu izročitve blaga prevozniku izvirala iz prodajne pogodbe s tretjim ne pa iz prevozne pogodbe. Prevoznik namreč blago prevzame pri podajalcu in z vidika prodajne pogodbe nastopa kot izpolnitveni pomočnik kupca v zvezi z izpolnitvijo kupčeve obveznosti prevzema dobave. V nasprotju s temeljnimi načeli obligacijskega prava bi bilo, če bi pogodba med prevoznikom in kupcem oziroma tretjim (špediterjem) avtomatično ustvarjala neposredne učinke za prodajalca, ne da bi prodajalec imel možnost izjaviti svojo voljo v zvezi s prevzemom pravic in obveznosti, ki iz prevozne pogodbe izhajajo za pošiljatelja, ali ne da bi bil sploh seznanjen z obstojem in vsebino prevozne pogodbe. Drugostopenjsko sodišče je tudi pojasnilo, da namen zakonodajalca pri uzakonitvi določbe 5. odstavka 110.a člena ZPCP-2 ni bil širjenje kroga zavezancev izven kroga udeležencev konkretnega pogodbenega razmerja in se pri tem sklicevalo na pojasnilo predlagatelja zakona, objavljeno v Poročevalcu DZ RS, 2011 z dne 29. 3. 2011.

Določba zgoraj omenjenega člena ZPCP-2 v prvi povedi določa: »Če naročnik ne plača prevoza v določenem roku, za plačilo voznine skupaj z naročnikom odgovarja pošiljatelj ali prejemnik, ki ni hkrati naročnik prevoza.«

Vrhovno sodišče, nasprotno od drugostopenjskega sodišča, pojasnjuje, da to določilo nedvoumno pomeni, širitev učinkov pogodbenega razmerja izven razmerja pogodbenih strank prevozne pogodbe. Glede revizijskih vprašanj je najprej potrebno razjasniti pojem pošiljatelja, ki ni stranka prevozne pogodbe, zakon pa mu nalaga solidarno breme za tuj dolg iz tega razmerja.

Pošiljatelj je opredeljen v Zakonu o prevoznih pogodbah v cestnem prometu (ZPPCP-1). Ta v 8. alineji 3. člena pošiljatelja definira kot naročnika ali osebo, ki na osnovi sklenjene pogodbe s prevoznikom preda tovor za prevoz. ZPPCP-1 je tudi določal, da sta naročnik in pošiljatelj solidarno odgovorna prevozniku za plačilo voznine, kadar prevozno pogodbo sklenejo prevoznik, naročnik prevoza in pošiljatelj, ki hkratni ni naročnik prevoza. Pošiljateljeva zaveza je temeljila na večstranski pogodbi. Omenjena določba ZPPCP-1 pa je prenehala veljati z uveljavitvijo novele ZPCP-2C, ki uzakoni sporno določbo 5. odstavka 110.a člena ZPCP-2.

Uzakonitev spornega določila 5. odstavka 110.a člena ZPCP-2 pomeni poseg zakonodajalca v načelo relativnosti pogodbenih razmerij. To načelo je opredeljeno v 125. členu OZ in določa, da pogodba ustvarja pravice in obveznosti za pogodbeni stranki. Sodišče druge stopnje se je pravilno naslonilo na namensko razlago zakonske spremembe, objavljeno v Poročevalcu DZ.

Zakonodajalec je predvsem poskušal preprečiti posledice veriženja pogodb, ko sklenitelj prevozne pogodbe nastopa za račun pošiljatelja na podlagi njunega mandatnega razmerja. Na tem mandatnem razmerju (oziroma verigi mandatnih razmerij), ki povečuje(jo) negotov položaj prevoznika, je torej predlagatelj zakonske spremembe utemeljeval potrebnost vzpostavitve solidarne odgovornosti za obveznosti do prevoznika tudi za tiste osebe, po nalogu katerih je bila sklenjena prevozna pogodba. V skladu s tako zasledovanim namenom je treba razlagati sporno določbo petega odstavka 110.a člena ZPCP-2. Učinka solidarne odgovornosti zato ni mogoče širiti tudi na udeležence drugih pogodbenih razmerij, ki niso bila na navedeni način vzročno povezana s sklenjeno prevozno pogodbo.

Nadalje sodišče, na podlagi dejanskih ugotovitev sodišča prve in druge stopnje, ugotavlja, da tožena stranka ni nastopala kot nalogodajalec samemu sklenitelju prevozne pogodbe. Pogodbeni interes za sklenitev pogodbe je bil predvsem na strani kupca. Zgolj izročitev predmeta prevoza, še ne pomeni, da je s tem pridobila položaj pošiljatelja, ki naj bi v smislu 5. odstavka 110.a člena ZPCP poleg sklenitelja prevozne pogodbe solidarno odgovarjal za obveznosti iz prevozne pogodbe. Širitev solidarne odgovornosti za obveznosti iz prevozne pogodbe tudi na udeležence pogodbenih razmerij, ki so zgolj ustvarile pogodbeni interes neposrednemu ali posrednemu naročniku prevoza, bi pomenil nesorazmeren poseg v premoženjskopravno položaj tožene stranke in njeno pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave Republike Slovenije.

Določila 5. odstavka 110.a člena ZPCP-2 o solidarni odgovorni oseb, ki niso naročniki prevoza ni mogoče razlagati tako, da bi veljala tudi za toženo stranko, ki ni bila v vlogi, da bi kot nalogodajalec ali organizator prispevala k sklenitvi prevozne pogodbe s tožečo stranko.

Viri

• Prevozna pogodba v cestnem prometu - solidarna odgovornost za obveznosti do prevoznika, Pravna praksa, 2020, št. 3, str. 22-24.
• Sodba Vrhovnega sodišča III Ips 36/2019 z dne 24.09.2019.
• Sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 238/2017 z dne 12.12.2018.
• DREV, Anja, 2016, Pravna razmerja med prodajalcem, prevoznikom in kupcem z vidika pogodbe o (mednarodni) prodaji blaga in pogodbe o (mednarodnem) prevozu blaga po cesti [na spletu], str. 105 – 106. Univerza v Mariboru, Pravna fakulteta. [Dostopano 28 januar 2020]. Pridobljeno s: https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?lang=slv&id=58436.