Na ta vprašanja je dne 29.01.2020 odgovorilo Sodišče EU v zadevi C‑371/18 Skykick.

Družbe Sky so zoper družbe Skykick v Združenem kraljestvu vložile tožbo zaradi kršitve znamk na podlagi štirih figurativnih in besednih znamk Skupnosti ter ene nacionalne besedne znamke, ki so bile registrirane za širok razpon razredov storitev in blaga. Družba Sky se za namene svoje tožbe zaradi kršitve opira na registracijo svojih znamk za proizvode iz razreda 9 v smislu nicejske klasifikacije, in sicer za računalniško programsko opremo, računalniško programsko opremo, ki se dobavlja z interneta, telekomunikacijsko programsko opremo in naprave, ki omogočajo povezavo s podatkovnimi bazami in internetom, shranjevanje podatkov in storitve iz razreda 38 v smislu te klasifikacije, in sicer telekomunikacijske storitve, storitve elektronske pošte, storitve internetnega portala ter informacijske storitve, ki omogočajo ogled in pridobivanje informacij, sporočil, besedil, zvokov, slik in podatkov prek računalnika ali informacijske mreže.

Nacionalno sodišče je pojasnilo, da so družbe Sky svoje znamke veliko uporabljale za nabor proizvodov in storitev, ki spadajo na njihova glavna področja dejavnosti, in sicer televizijsko predvajanje, telefonijo in širokopasovni dostop. Ni sporno, da so te znamke znane na vseh teh področjih v Združenem kraljestvu in na Irskem. Vendar družbe Sky ne ponujajo nobenega proizvoda ali storitve za migracijo med platformami elektronske pošte ali shranjevanja v oblaku (Cloud storage) in nič ne kaže, da bi to nameravale storiti v prihodnosti. Trije glavni produkti, ki jih ponujajo družbe SkyKick, temeljijo na programski opremi kot storitvi (software as a service ali SaaS) ter se nanašajo na migracijo v oblak (Cloud), shranjevanje v oblaku in upravljanje aplikacij v oblaku.

V tem postopku so družbe SkyKick vložile nasprotno tožbo za ugotovitev ničnosti znamk družb Sky. V podporo temu predlogu trdi, da so bile te znamke registrirane za blago in storitve, ki niso določeni dovolj jasno in natančno.

Glede na navedeno je nacionalno sodišče Sodišču EU predložilo naslednja vprašanja:

1. Ali je mogoče znamko razglasiti za nično v celoti ali deloma, ker izrazi, uporabljeni za opis proizvodov in storitev, za katere je bila ta znamka registrirana, niso dovolj jasni in natančni? V primeru pritrdilnega odgovora je sodišče še vprašalo, ali izraz »računalniška programska oprema« ustreza tej zahtevi po jasnosti in natančnosti?

Najprej je Sodišče EU preučilo, ali nejasnost in nenatančnost izrazov, uporabljenih za označitev proizvodov in storitev, ki jih zajema znamka, kot taki pomenita razlog absolutne ničnosti nacionalne znamke ali znamke Skupnosti. Ugotovilo je, da ne, saj evropska zakonodaja podaja izčrpen in zaključen seznam razlogov za absolutno ničnost znamke Skupnosti. Nobena določba namreč med razlogi ne določa nejasnosti in nenatančnosti izrazov, uporabljenih za označitev proizvodov ali storitev, zajetih z registracijo znamke Skupnosti.

Nadalje je Sodišče EU ugotavljalo, ali nejasnost in nenatančnost izrazov, uporabljenih za označitev proizvodov in storitev, za katere je bila znamka registrirana, kot taki lahko povzročita ničnost zadevne znamke, ker je taka pomanjkljivost v nasprotju z javnim redom[1]. V zvezi s tem je Sodišče EU poudarilo, da pojma »javni red« v evropskih predpisih ni mogoče razumeti tako, da se nanaša na značilnosti v zvezi s samo zahtevo za registracijo, kot so jasnost in natančnost izrazov, uporabljenih za označitev proizvodov in storitev, ki so zajeti s to registracijo, neodvisno od značilnosti znaka, katerega registracija kot znamke je zahtevana. Iz tega izhaja, da ni mogoče šteti, da je taka nejasnost in nenatančnost izrazov, ki označujejo proizvode ali storitve, na katere se nanaša registracija znamke, v nasprotju z javnim redom v smislu teh določb. Kljub temu Sodišče EU še dodaja, da so lahko pravice imetnika znamke razveljavljene, če se v neprekinjenem obdobju 5 let znamka ni resno in dejansko uporabljala na upoštevnem ozemlju za proizvode in storitve, za katere je bila registrirana[2]. Z drugimi besedami je znamko mogoče zaščititi s širokimi specifikacijami v zvezi z blagom in storitvami, za katere je registrirana, če bo v 5 letih po njeni uporabi izpolnila zahtevo za resnično uporabo.

       2. Ali gre za slabo vero, če prijavitelj prijavi znamko brez kakršnegakoli namena jo dejansko uporabljati?

Sodišče EU je dalo precej teoretično pojasnilo pojma slabe vere kot absolutnega razloga za neveljavnost znamke[3]. Pojasnilo je, da bi morala biti največja skrb prava znamk neizkrivljena konkurenca v EU in to pod pogojem, kadar iz upoštevnih in ujemajočih se indicev izhaja, da imetnik znamke EU zahteve za registracijo te znamke ni vložil s ciljem lojalnega konkuriranja, temveč da bi na način, ki ni v skladu z dobrimi poslovnimi običaji, škodil interesom tretje osebe ali da bi, ne oziraje se na določeno tretjo osebo, pridobil izključno pravico za druge namene kot tiste, ki so zajeti s funkcijami znamke in med katerimi je bistvena funkcija označbe izvora.

Navedena razlaga Sodišča EU je tako bolj skladna s pionirsko sodbo o slabi veri C-529/07 Lindt. To pomeni, da prijavitelji znamk ob vložitvi vloge niso dolžni vedeti, ali bodo znamke resnično uporabljali. Prav tako ni pomembno, ali je ta prijavitelj ob vložitvi prijave opravljal gospodarsko dejavnost z blagom ali storitvami, ki bi ustrezali blagom in storitvam, navedenim v tej prijavi.