Sodba Sodišča EU z dne 11. decembra 2019, zadeva C‑708/18 (TK proti Asociaţia de Proprietari bloc M5A-ScaraA)

Stanovalec v večstanovanjski stavbi v Romuniji je proti združenju etažnih lastnikov vložil predlog, da se videonadzor v skupnih delih stavbe izklopi, saj je trdil, da nameščen videonadzorni sistem pomeni kršitev pravice do zasebnega življenja. Za nameščen videonadzorni sistem je združenje sicer priznalo, da je nezakonit, vendar je pri tem poudarilo, da je nameščen zaradi vandalizma, ki se je v skupnih delih stavbe večkrat dogajal. Poudarili so tudi, da vandalizma niso mogli preprečiti s prej nameščenimi posebnimi sistemi za vstop v stavbo.

Nacionalno sodišče je sicer menilo, da je bil sistem uporabljen na način ali za namen, ki ustreza cilju, vendar so postopek prekinili. Pri tem je nacionalno sodišče Sodišču EU postavilo predhodno vprašanje, ki se sicer nanaša na starejšo direktivo o varstvu osebnih podatkov, Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov. Sodišče je v predhodnem vprašanju spraševalo, ali je potrebno Direktivo 95/46/ES v povezavi z Listino EU o temeljnih pravicah razlagati tako, da nasprotujeta nacionalnim določbam glede dovolitve videonadzornega sistema, ki sledi zakonitim interesom varstva in zaščiti oseb in premoženja, brez privolitve posameznikov, na katere se osebni podatki nanašajo.

Direktiva 95/46/ES v členu 7 določa obsežen in taksativen seznam primerov, ko je mogoče šteti, da je obdelava osebnih podatkov dopustna, pri tem pa države članice tega obsega ne smejo širiti ali dodajati novih zahtev.

V točki f člena 7 Direktive 95/46/ES so določeni trije kumulativni pogoji za to, da je obdelava osebnih podatkov zakonita, za kar ni potrebne privolitve, in sicer, če gre za primer:

• da si upravljavec ali tretja stranka ali stranke, ki so jim osebni podatki posredovani, prizadeva za zakonit interes,
• da je obdelava osebnih podatkov potrebna za uresničitev zakonitega interesa, ki se mu sledi,
• da ne prevladajo temeljne pravice in svoboščine posameznika, na katerega se nanaša varstvo podatkov.

Upravljalec si je v tem primeru zadal cilj, ki ga zasleduje, torej varstvo premoženja, zdravja in življenja etažnih lastnikov stavbe. To je mogoče opredeliti kot „zakoniti interes“ v smislu Direktive 95/46/ES. V tej zvezi se postavlja vprašanje ali mora biti ta interes dokazan in ob obdelavi obstoječ in dejanski.

Sodišče je v tej zvezi presodilo, da mora biti interes izkazan na datum, ko se podatki obdelujejo, prav tako pa mora biti obstoječ in dejanski, ne pa le hipotetičen. Tudi ta pogoj je izpolnjen v konkretnem primeru, saj je bilo pred namestitvijo sistema že vzpostavljenih nekaj drugih ukrepov, s katerimi se je želelo preprečiti ogrožanje premoženja, zdravja in življenja ljudi, vendar neuspešno.

Sodišče mora v konkretni zadevi sicer še preveriti, ali se cilja ne more doseči z drugimi sredstvi, ki bi morebiti manj posegale v temeljne pravice in svoboščine posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki. Prav tako se mora preveriti sistem ukrepov v luči najmanjšega obsega podatkov.

Sorazmernost obdelave podatkov z napravo za videonadzor je potrebno presojati ob upoštevanju pravil za njeno namestitev in delovanje, ki morajo omejiti vpliv na pravice in svoboščine posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki. V tej zvezi mora na primer upravljavec preučiti, ali je dovolj, da videonadzor deluje le ponoči oziroma kako se lahko blokira ali zamegli posnetke v času, ko nadzor ni potreben.

Država članica v takšnih primerih tudi ne sme dokončno določiti izida tehtanja nasprotujočih si pravic in interesov, tako da bi preprečila drugačen izid zaradi specifičnih okoliščin v konkretnem primeru. Bistven element tehtanja ali primerjanja v posameznem primeru je namreč merilo teže posega v pravice in svoboščine posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki.

Pripravila:

Urška Stopar