Sodba sodišča z dne 24. novembra 2020 - C‑59/19 - Wikingerhof GmbH Co. KG proti Booking.com BV

Med družbo Wikingerhof GmbH & Co. KG, ki upravlja hotel v Nemčiji in družbo Booking.com BV iz Nizozemske, ki upravlja platformo za rezervacijo nastanitev, je bilo na nemškem sodišču vložena tožba glede nekaterih praks Booking.com, ki naj bi pomenile zlorabo prevladujočega položaja. Družbi sta v pogodbi, ki sta jo sklenili, določili krajevno pristojnost sodišča. Sodišče EU je odločalo, ali se tako dogovorjena pristojnost upošteva, če gre za spor o stvari, ki se nanaša tudi na zlorabo prevladujočega položaja.

Zapustnik o svojem premoženju načeloma odloča svobodno. Vendar pa je svoboda razpolaganja omejena z institutom dednega prava, in sicer gre za tako imenovani nujni delež. V kolikor zapustnik svoje premoženje podari pred smrtjo ali pa ga z oporoko nameni drugemu dediču, imajo tisti, ki so nujni dediči, kljub temu pravico do dedovanja nujnega deleža po zapustniku.

In relation to foreign direct investments, the Regulation (EU) 2019/452 of the European Parliament and of the Council establishing a framework for the screening of foreign direct investments into the Union (hereinafter: “the FDI Screening Regulation”) has already been in force since the 10 April 2019 but will be applied from the 11 October 2020. The FDI Screening Regulation establishes a framework for the screening by Member States of foreign direct investments into the Union on the grounds of security or public order and for a mechanism for cooperation between Member States, and between Member States and the Commission, with regard to foreign direct investments likely to affect security or public order. It includes the possibility for the Commission to issue opinions on such investments. Furthermore, nothing in the FDI Screening Regulation will limit the right of each Member State to decide whether or not to screen a particular foreign direct investment within the framework of this regulation.

»Plain view« institut je v slovensko zakonodajo prišel iz anglosaškega tipa kazenskega postopka ter omogoča, da policisti pri hišni, osebni preiskavi ali preiskavi elektronskih naprav zasežejo predmete, ki niso v neposredni povezavi s kaznivim dejanjem, za katerega je bila izdana odredba za hišno ali osebno preiskavo ali preiskavo elektronske naprave. V ZKP navedeno izjemo od pravila urejata 217. člen in dvanajsti odstavek 219.a člena. Slednji se nanaša na področje preiskave elektronskih naprav.

V Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju: OZ) je urejena zakupna oziroma najemna pogodba. Kot določa 587. člen OZ se z zakupno (najemno) pogodbo zakupodajalec (najemodajalec) zavezuje, da bo zakupniku (najemniku) izročil določeno stvar v rabo, ta pa se zavezuje, da mu bo za to plačeval določeno zakupnino (najemnino).

Kazenska odgovornost se uveljavi zoper pravno osebo za kaznivo dejanje, ki ga je storilec storil v imenu, na račun ali v korist pravne osebe in je v zakonu, ki ureja odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja navedeno, da je pravna oseba zanj odgovorna. Odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja je načeloma urejena v 42. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Podrobnejšo ureditev odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja pa KZ-1 prepušča Zakonu o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD). Slednji določa pogoje za kazensko odgovornost pravnih oseb, kazni, opozorilne sankcije oziroma varnostne ukrepe ter pravne posledice obsodbe za pravne osebe.

Družbe Sky so zoper družbe Skykick v Združenem kraljestvu vložile tožbo zaradi kršitve znamk na podlagi štirih figurativnih in besednih znamk Skupnosti ter ene nacionalne besedne znamke, ki so bile registrirane za širok razpon razredov storitev in blaga. Družba Sky se za namene svoje tožbe zaradi kršitve opira na registracijo svojih znamk za proizvode iz razreda 9 v smislu nicejske klasifikacije, in sicer za računalniško programsko opremo, računalniško programsko opremo, ki se dobavlja z interneta, telekomunikacijsko programsko opremo in naprave, ki omogočajo povezavo s podatkovnimi bazami in internetom, shranjevanje podatkov in storitve iz razreda 38 v smislu te klasifikacije, in sicer telekomunikacijske storitve, storitve elektronske pošte, storitve internetnega portala ter informacijske storitve, ki omogočajo ogled in pridobivanje informacij, sporočil, besedil, zvokov, slik in podatkov prek računalnika ali informacijske mreže.

V okviru transportnega prava je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi VSRS Sodba III Ips 36/2019 z dne 24.09.2019 razlagalo sporno zakonsko besedilo petega odstavka 110.a člena Zakona o prevozih v cestnem prometu (ZPCP-2), ki določa solidarno odgovornost naročnika in pošiljatelja ali prejemnika, ki ni hkrati naročnik prevoza, za plačilo voznine prevozniku. Zakonodajalec je namreč s to določbo poskušal preprečiti posledice veriženja pogodb, ko sklenitelj prevozne pogodbe nastopa za račun pošiljatelja na podlagi njunega mandatnega razmerja. Vzpostavitev solidarne odgovornosti je utemeljena na povečevanju negotovega položaja prevoznika zaradi verige mandatnih razmerij. V skladu z namenom zakonodajalca je treba omenjeno določbo razlagati tako, da se učinka solidarne odgovornosti ne širi tudi na udeležence drugih pogodbenih razmerij, ki niso bila na navedeni način vzročno povezana s sklenjeno prevozno pogodbo.