Kaj pomeni »plain view« doktrina?

»Plain view« institut je v slovensko zakonodajo prišel iz anglosaškega tipa kazenskega postopka ter omogoča, da policisti pri hišni, osebni preiskavi ali preiskavi elektronskih naprav zasežejo predmete, ki niso v neposredni povezavi s kaznivim dejanjem, za katerega je bila izdana odredba za hišno ali osebno preiskavo ali preiskavo elektronske naprave. V ZKP navedeno izjemo od pravila urejata 217. člen in dvanajsti odstavek 219.a člena. Slednji se nanaša na področje preiskave elektronskih naprav.

Plain view doktrina ali t.i. naključna najdba je torej institut, ki predstavlja izjemo od pravila v sedmem odstavku 216. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki določa, da lahko policisti pri hišni ali osebni preiskavi zasežejo samo tiste predmete in listine, ki so v zvezi z namenom preiskave v posameznem primeru.

Dvanajsti odstavek 219. a člena ZKP določa, da če se pri preiskavi najdejo podatki, ki niso v zvezi s kaznivim dejanjem, zaradi katerega je bila preiskava odrejena, temveč kažejo na drugo kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, se to navede v zapisniku in takoj sporoči državnemu tožilcu, da začne kazenski pregon. Ti podatki pa se takoj uničijo, če državni tožilec spozna, da ni razloga za kazenski pregon in tudi ne kakšnega drugega zakonskega razloga, da bi se morali podatki hraniti. O uničenju se sestavi zapisnik.

Problematika 219. a člena ZKP in težave v praksi:

Navedeni člen določa, kako mora ravnati policist, ko med preiskavo naleti na podatke, ki niso v zvezi s kaznivim dejanjem, zaradi katerega je bila preiskava odrejena, pač pa kažejo na drugo kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, ne določa pa jasnih kriterijev glede njihove nadaljnje uporabe. 

V praksi se tako lahko srečamo s situacijo, ko so policisti pri preiskavi elektronske naprave naleteli na podatke, ki niso povezani s kaznivim dejanjem, zaradi katerega je bila preiskava odrejena, pač pa kažejo na neko drugo kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. Ker preiskava elektronske naprave posega v komunikacijsko zasebnost posameznika, saj se preiskovalec pri preiskavi podatkov neposredno seznanja z vsebino komunikacije, pa je pomembno, da tudi glede nadaljnje uporabe teh podatkov obstajajo jasni kriteriji, ki določajo, kdaj se lahko ti podatki uporabijo.

Najprej je pomembno, da so v sodni odredbi za preiskavo elektronske naprave navedeni podatki, ki omogočajo identifikacijo elektronske naprave, ki se bo preiskala. Identifikacija elektronske naprave se namreč pokaže kot posebej pomembna v primerih, ko elektronsko napravo (na primer računalnik) uporablja več ljudi (na primer sodelavci v službi), saj sedmi odstavek 219. a člena ZKP določa, da mora biti preiskava elektronske naprave opravljena na način, s katerim se v najmanjši možni meri posega v pravice oseb, ki niso osumljenci ali obdolženci. To pa se omogoči tako, da se odredi le preiskava točno določenih naprav, za katere je verjetno, da vsebujejo podatke, ki so pomembni za kazenski postopek. Obenem je pomembno tudi, da se čim bolj natančno opredelitvijo vsebine podatkov da kvalitetno usmeritev, na podlagi katere se bo lahko iskanje podatkov omejilo na čim ožji krog oseb.

Ker 219. a člen ZKP ne določa kriterijev, kdaj se lahko naključno najdeni podatki uporabijo, je sodna praksa, ki je na tem področju sicer izredno skromna, izoblikovala določene kriterije, ki morajo biti izpolnjeni, da se lahko podatki, na katere je policija naletela ob preiskavi elektronskih naprav, pa niso v zvezi s kaznivim dejanjem, zaradi katerega je bila preiskava odrejena, lahko uporabijo oziroma, ki ob njihovem upoštevanju preprečijo, da kasneje ne pride do eksluzije dokazov zaradi kršitve »plain view« doktrine.

Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 15444/2012:

Iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 15444/2012 z dne 9. 10. 2014 je mogoče izluščiti, da sta pomembna zlasti naslednja kriterija:

• vstop v datoteke (oziroma vir) mora biti zakonit, kar pomeni bodisi privolitev obsojenca za pregled vira bodisi obstoj obrazložene pisne odredbe sodišča, izdane na predlog državnega tožilca) in
• naključno najdeni podatki morajo kazati na kaznivo dejanje.

Sklepno:

Pri opravljanju preiskav elektronskih naprav je torej pomembno, da so v sodni odredbi za preiskavo elektronske naprave navedeni podatki, ki omogočajo identifikacijo elektronske naprave. Preiskava elektronske naprave se mora namreč opraviti na način, s katerim se v najmanjši možni meri posega v pravice oseb, ki niso osumljenci ali obdolženci. V kolikor pa se pri tem najdejo podatki, ki niso v zvezi s kaznivim dejanjem, zaradi katerega je bila preiskava odrejena, pa se bodo le-ti kasneje lahko uporabili samo, če bosta izpolnjena izpostavljena kriterija, saj se v nasprotnem primeru sodba ne bo smela opirati na tako pridobljene dokaze.

Pripravila:

Ana Toni, odvetnica

Viri:

• Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13, 87/14, 8/16 – odl. US, 64/16 – odl. US, 65/16 – odl. US, 66/17 – ORZKP153,154, 22/19, 55/20 – odl. US in 89/20 – odl. US),
• Sodba VSRS I Ips 15444/2012 z dne 9. 10. 2014.