Vrhovno sodišče je na predlog tožeče stranke s Sklepom III DoR 3/2021, dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je legitimacijski učinek iz prvega odstavka 482. člena ZGD-1[1], glede časovnega trenutka, od katerega prenos poslovnega deleža učinkuje v razmerju do družbe in od katerega pridobitelj poslovnega deleža v razmerju do družbe velja za družbenika z vsemi korporacijskimi upravičenji, absoluten in nasproten dokaz ni mogoč? S Sklepom III Ips 17/2021 z dne 24. 08. 2021 je Vrhovno sodišče vloženi reviziji ugodilo in podalo odgovor na zastavljeno vprašanje.

V predmetni zadevi sta B. B., (čigar dediča sta bila prvi in drugi tožnik) ter A. A. (tretja tožnica) dne 24. 11. 2017 D. D. (tožena stranka) podala in priporočeno po pošti poslala izjavi o uveljavitvi opcijske pravice do nakupa 17 % oziroma 22,24 % poslovnega deleža v toženi stranki, pri čemer sta poravnala tudi predhodno dogovorjeno kupnino za primer uveljavljanja opcij. Med njima in toženo stranko sta bili nato sklenjeni pogodbi o pridobitvi poslovnih deležev. B. B. in tretja tožnica v času sklica in izvedbe skupščine (10. 08. 2018) sicer nista bila vpisana v sodni register kot imetnika poslovnih deležev družbe, direktorica toženke C. C. pa je bila z njune strani predhodno, dne 29. 12. 2017 obveščena o njuni pridobitvi poslovnih deležev. Na skupščini B. B. in tretji tožnici ni bila priznana glasovalna pravica iz poslovnih deležev, pri čemer tretja tožnica na skupščino sploh ni bila vabljena. Namesto njiju je glasovalno pravico iz poslovnih deležev na skupščini uresničeval D. D..

Sodišče prve stopnje je tožbo zavrnilo. V obrazložitvi je navedlo, da 1. odstavek 482. člena ZGD-1, skladno s katerim se kot pridobitelj poslovnega deleža šteje zgolj tisti subjekt, ki je vpisan v register, uveljavlja neizpodbitno domnevo v zvezi s časovnim trenutkom, od katerega dalje učinkuje prenos poslovnega deleža v razmerju do družbe ter od katerega dalje se pridobitelj tega poslovnega deleža v razmerju do družbe šteje za družbenika. Pri tem naj bi pridobitelj poslovnega deleža korporacijske pravice, ki izhajajo iz tega deleža, lahko uresničeval šele po vpisu pridobitve deleža v sodni register. Drugostopenjsko sodišče je pritožbo zoper odločbo sodišča prve stopnje zavrnilo in pritrdilo razlogom prvostopenjskega sodišča.

Po dopustitvi revizije glede vprašanja, ali je legitimacijski učinek prvega odstavka 482. člena ZGD-1 glede časovnega trenutka, od katerega prenos poslovnega deleža učinkuje v razmerju do družbe in od katerega pridobitelj poslovnega deleža v razmerju do družbe velja za družbenika z vsemi korporacijskimi upravičenji, absoluten in nasproten dokaz ni mogoč, je Vrhovno sodišče s Sklepom III Ips 17/2021 reviziji ugodilo, deloma razveljavilo sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje.

Vrhovno sodišče je v obrazložitvi uvodoma zapisalo, da 482. člen ZGD-1 ureja položaj odsvojitelja ter pridobitelja določenega poslovnega deleža v razmerju do družbe, pri čemer se skladno z njegovim 1. odstavkom za pridobitelja poslovnega deleža šteje zgolj tisti subjekt, ki je vpisan v registru. Pri tem pa se ni strinjalo s stališčem prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča, da naj bi bila domneva iz 1. odstavka 482. člena ZGD-1 neizpodbojna. Ravno nasprotno, pri čemer naj bi izpodbojnosti te domneve v prid govorili sistemski razlogi, pa tudi sam namen tega instituta. Vrhovno sodišče je navedlo, da so v 482. členu ZGD-1 urejeni zgolj učinki prenosa izvedene pravnoposlovne pridobitve poslovnega deleža med pridobiteljem in odsvojiteljem na eni strani ter družbo na drugi strani. Ti učinki (ki torej nastanejo z vpisom v register) pa so v razmerju do družbe zgolj legitimacijski, sam konstitutivni učinek pravnoposlovnega prenosa imetništva poslovnega deleža, pa v družbi z omejeno odgovornostjo nastane že s samo sklenitvijo pogodbe v obliki notarskega zapisa.

Po stališču Vrhovnega sodišča naj bi bila ureditev iz 1. odstavka 482. člena ZGD-1 namenjena predvsem pravilnemu uresničevanju dolžnosti iz 509. člena ZGD-1, pri čemer naj bi bil njen smisel v zagotavljanju ažurnega stanja registrskih vpisov ter v preprečevanju tega, da bi pridobitelji poslovnih deležev odlašali z vpisom njihovega imetništva v register. Nasprotno, pa naj ta ureditev ne bi bila namenjena temu, da bi se družba lahko sklicevala na legitimacijski učinek vpisa v sodni register v situacijah, ko sicer odsvojitev (oz. pridobitev) poslovnega deleža še ne bi bila vpisana v register, družba pa je bila o njej že obveščena. Zanašanje zgolj na podatke iz sodnega registra, bi namreč lahko vodilo v položaj, ko bi prejšnji imetnik še vedno lahko izvrševal korporacijske pravice iz poslovnega deleža kljub temu, da je prišlo do njegovega veljavnega pravnoposlovnega prenosa, kar bi omogočalo zlorabe.

Po mnenju Vrhovnega sodišča se tako družba ne more neomejeno sklicevati na legitimacijski učinek vpisov v register iz 1. odstavka 482. člena ZGD-1, zlasti ne v primerih, kadar bi bilo slednje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ[2]. Legitimacijski učinek na temelju 1. odstavka 482. člena (»Za pridobitelja poslovnega deleža se šteje le tisti, ki je vpisan v register.«) ZGD-1 torej ni absoluten, kar pomeni, da je domneva iz 1. odstavka 482. člena izpodbojna in da je nasproten dokaz mogoč.

Pripravil:

Jakob Stanič Gruden