Mednarodno ali čezmejno kupoprodajno razmerje praviloma nastane, ko imata pogodbeni stranki sedeža v različnih državah. Kako takšni stranki rešujeta morebitno nastale medsebojne spore, katero pravo pri tem uporabita in katero sodišče je pristojno za odločanje o njunem sporu, je odvisno predvsem od določb sklenjene kupoprodajne pogodbe ter morebitnih splošnih pogojev prodaje, ki jih sprejme prodajalec.

Pristojnost sodišč in uporaba prava

Pogodbeni stranki se tako lahko dogovorita za reševanje sporov pred mednarodno trgovinsko arbitražo ali pa kot pristojnost sodišča in uporabo prava določita pristojnost in pravo države v kateri ima sedež ena izmed pogodbenih strank. V slednjem primeru lahko pride do precejšnjega neravnovesja oziroma neenakosti orožij med strankama, saj je ena izmed pogodbenih strank zavezana ravnati po pravilih nacionalnega prava države, ki ji ni poznan ter se udeleževati sodnega postopka v drugi državi, kar je povezano z dodatnimi potnimi idr. stroški (praviloma tudi z višjimi stroški odvetniškega zastopanja).

Poenotenje mednarodnega trgovinskega prava

Posledično se je na področju mednarodne trgovine že v preteklosti stremelo k uvedbi unifikacije in poenotenja mednarodnega trgovinskega prava. Tako je bila leta 1980 na Dunaju sprejeta Konvencija Združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga, ki jo je ratificirala tudi nekdanja SFRJ . Zaradi sprejema na Dunaju poimenovana tudi Dunajska konvencija ali Konvencija CISG (v nadaljevanju: Konvencija), predstavlja poenotenje (unifikacijo) prava mednarodne prodaje in kot takšna zagotavlja enoten pravni okvir za čezmejne pogodbe o prodaji blaga.

Določila Konvencija CISG se tako v državah, ki so jo ratificirale, uporabljajo neposredno in imajo v hierarhiji primat nad domačo oz. nacionalno zakonodajo, vendar le v primeru, kadar gre za mednarodno prodajo blago. Če imata stranki prodajne pogodbe sedež v isti državi, se uporablja nacionalno pravo te države, v primeru Slovenije se torej uporabijo pravila Obligacijskega zakonika.

Dispozitivnost pravil
Pravila Dunajske konvencije so v celoti dispozitivna, kar pomeni, da le dopolnjujejo mednarodno prodajno pogodbo glede tistega, česar stranki v pogodbi nista izrecno opredelili oziroma česar stranki nista predvideli ali sta morebiti pozabili (zapolnitev pravnih praznin), vse pa le pod pogojem, da stranki uporabe Konvencije nista izključili (opting-out) . Takšna narava pravil Konvencije daje pogodbenim strankam možnost unikatnega urejanja medsebojnih razmerij, kadar je to glede na vsebino razmerja primerno ali potrebno, hkrati pa na drugi strani z uporabo standardnih pogodbenih določil omogoča hitro uskladitev vsebine sklenjene pogodbe.

Vsebina določb Konvencije

Vsebinsko Konvencija sicer ureja bistvena vprašanja, ki jih je v mednarodni prodajni pogodbi smiselno vedno dogovoriti, in sicer:

• sklenitev prodajne pogodbe (predvsem izmenjava in sprejem ponudbe),
• temeljne pravice in obveznosti prodajalca in kupca, ki izvirajo iz prodajne pogodbe ter pravna sredstva za primer kršitev,
• vprašanje prehoda nevarnosti naključnega uničenja, poškodovanja ali izgube blaga.

Glede na navedeno je v poslovni praksi mednarodne trgovine pomembno poznati oziroma se seznaniti z določili Konvencije, saj je Konvencijo ratificiralo 94 držav sveta, med njimi tudi vse najpomembnejše trgovinske velesile, kot npr. ZDA, Kanada, Kitajska, Rusija ter večina držav EU.

Smisel poznavanja in uporabe določb Konvencije leži tudi v samem izboljšanju pravnega položaja strank mednarodne prodajne pogodbe, saj se na tak način med strankama zagotovi ravnovesje, pravna varnost in pravna predvidljivost.

Pripravila:
Mojca Marovt, odvetnica