Podobno kot drugi procesni zakoni (npr. ZPP ali ZKP) tudi Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) ureja pravni institut vrnitve v prejšnje stanje (lat. restutitio ad integrum). Ta je namenjen saniranju situacij, ko stranka zaradi nekega upravičenega razloga zamudi rok. In sicer se vrnitev v prejšnje stanje skladno s 103. členom ZUP dovoli če:

• je stranka iz opravičenih vzrokov zamudila rok, narok oziroma drugo dejanje postopka in ga zaradi zamude ne more več opraviti,
• stranka ni pravočasno izročila vloge, čeprav jo je iz nevednosti ali očitne pomote sicer pravočasno poslala po pošti, ali jo izročila nepristojnemu organu,
• je stranka zamudila rok po očitni pomoti in bi zaradi zamude izgubila kakšno pravico, pod pogojem, da je pristojni organ vlogo prejel najkasneje v roku treh dni po izteku roka.

V tem prispevku se omejujemo na prvo alinejo, torej na zamudo zaradi opravičljivega razloga.

Kot izhaja iz zgoraj navedenega, morajo biti za utemeljenost vrnitve v prejšnje stanje po tej alineji podane tri predpostavke.

Prva je ta, da je bil zamujen določen rok, narok ali neko drugo dejanje v postopku. Če namreč npr. rok ni bil zamujen, lahko stranka dejanje še vedno opravi. Glede tega pogoja je potrebno opozoriti, da je vrnitev v prejšnje stanje procesni institut, namenjen varovanju procesnih rokov (in drugih procesnih dejanj). Tako je mogoče zahtevati vrnitev v prejšnje stanje zgolj v primeru zamude procesnega, ne pa tudi materialnega roka. O tem, za kateri rok gre v konkretnem primeru, pa je lahko v praksi sporno. Sodna praksa šteje rok za procesni, če ta opredeljuje časovno omejitev nekega procesnega dejanja (npr. rok za pritožbo zoper sklep o zavrnitvi stranske udeležbe), če pa se rok po drugi strani nanaša na predmet meritornega odločanja v upravnem postopku, na kakšno pravico ali obveznost stranke, ki jo določa predpis (npr. zakonsko določen rok za sprejem ponudbe za nakup kmetijskega zemljišča[1]), pa je ta materialne narave in njegova zamuda s tem institutom ne more biti sanirana.[2]

Druga predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da je vrnitev v prejšnje stanje mogoča, je ta, da zamujen rok, narok oziroma drugo dejanje povzroči nastop prekluzije. Ta pomeni, da zamuda povzroči izgubo pravice oprave tega dejanja oziroma z drugimi besedami, da stranka zaradi izteka roka zamujenega dejanja (npr. vložitve pritožbe) ne more več opraviti. Podobno kot v primeru zamude roka, je tudi ta predpostavka očitna. V kolikor je namreč dejanje kljub zamudi roka oz. naroka še vedno mogoče opraviti, vrnitve v prejšnje stanje ni mogoče zahtevati, niti (praviloma) ta ne bi bila smiselna.

V praksi je še najbolj sporna tretja predpostavka – upravičen razlog za zamudo. Besedna zveza »opravičeni vzroki« pomeni pravni standard, čigar pomen mora upravni organ ugotavljati v vsakem posameznem postopku glede na dane okoliščine primera. Opravičljiv razlog za zamudo uteleša nek dogodek oziroma okoliščine, ki so nastopile in stranki onemogočile pravočasno opravo (procesnega) dejanja. Skladno s sodno prakso je načeloma potrebno kot opravičljiv vzrok za vrnitev v prejšnje stanje šteti okoliščine, ki so bile podane v času zamude in ki jih stranka, kljub temu, da je ravnala z ustrezno skrbnostjo, ni mogla niti predvideti niti preprečiti.[3] Vsak vzrok zamude torej ni upravičen. Upravičen je zgolj, če ga subjekt ni zakrivil s svojim ravnanje, oziroma če ga je mogoče naprtiti naključju (npr. nenadna in nepredvidljiva bolezen[4], resna okvara vozila[5], itd.). Pri tem je nezakrivljenost zamude potrebno presojati glede na subjektivne okoliščine stranke.[6] Poleg tega je potrebno upoštevati tudi, ali bi stranka lahko kljub nepredvidljivem in neodvrnljivem dogodku rok vseeno ulovila. Ne zadošča torej, da dogodek ni bil predvidljiv, temveč tudi da njegovih posledic, torej zamude, ni bilo mogoče odvrniti.

Velja omeniti, da na uporabo predmetnega instituta kljub morebitnim nasprotnim pomislekom ne vpliva dejstvo, da je imela stranka možnost oprave zamujenega dejanja pred nastopom opravičenega roka za zamudo. Stališče Ustavnega sodišča namreč je, da strank ni mogoče siliti k temu, da bi morale potrebna dejanja opravljati že prvi dan določenih rokov in imajo te pravico do izrabe rokov v celoti.[7]

Predlog za vrnitev v prejšnje stanje mora stranka podati najkasneje v roku 8 dni od prenehanja vzroka za zamudo (upravni organ sam, tudi če ugotovi obstoj opravičljivega razloga, ne more vrniti v prejšnje stanje). Če pa je stranka šele po tem zvedela za zamudo, teče rok od dneva, ko je zanjo izvedela. V vsakem primeru pa predloga za vrnitev v prejšnje stanje ni mogoče vložiti po poteku treh mesecev od dneva zamude. Predlog se vloži pri organu, pri katerem bi bilo potrebno izvesti zamujeno dejanje in v njem navesti in verjetno izkazati (opravičljive) okoliščine, zaradi katerih je bil rok zamujen.

Pripravil:

Jakob Stanič Gruden

[1] Glej npr. Sodbo UPRS I U 1054/2017-29 z dne 07.06.2018.

[2] Glej npr. Sodbo VSRS X Ips 201/2014 z dne 25. 05. 2016.

[3] Glej npr. Sodbo UPRS I U 322/2015 z dne 10. 06. 2015 ali Sklep VSRS II DoR 179/2021 z dne 20. 10. 2021

[4] Glej npr. Sodbo UPRS II U 435/2017-11 z dne 19.02.2020.

[5] Glej npr. Sklep VSL I Cp 3214/2015 z dne 27. 01. 2016.

[6] Glej Janez Čebulj ... [et al.], Komentar zakona o splošnem upravnem postopku, 1. Knjiga, 2020, str. 639.

[7] Glej Sklep USRS Up-216/99 z dne 19. 12. 2000.