Uvod - pristojnost in razlog za odpoklic

Za imenovanje in odpoklic člana ali predsednika uprave je pristojen nadzorni svet. Gre za kadrovsko funkcijo, s katero nadzorni svet določi osebo, ki bo vodila delniško družbo. Akt, s katerim se odpokliče člana ali predsednika uprave, je sklep o odpoklicu.

Nadzorni svet lahko ob upoštevanju drugega odstavka 268. člena ZGD-1 odpokliče posameznega člana uprave ali predsednika iz naslednjih razlogov:

• če huje krši obveznosti;
• če ni sposoben voditi poslov;
• če mu skupščina izreče nezaupnico, razen če je nezaupnico izrekla iz očitno neutemeljenih razlogov, ali
• iz drugih ekonomsko-poslovnih razlogov (pomembnejše spremembe v strukturi delničarjev, reorganizacija in podobno).

Razlogi iz prvi treh alinej se smatrajo za krivdne razloge, razlog po zadnji, četrti alineji pa je nekrivdni razlog, saj ta razlog bazira zunaj sfere predsednika oz. člana uprave. V vsakem primeru se zahteva, da je razlog utemeljen. Odpoklic brez utemeljenega razloga je nezakonit. ZGD-1 razloge za odpoklic predsednika oz. člana uprave opredeljuje taksativno in ne primeroma, opredeljeni pa so s pravnim standardom, ki ga je treba napolniti glede na konkretni primer¹. Dopustiti pa ni mogoče tako široke interpretacije utemeljenih razlogov za odpoklic, da bi se približevala odpoklicu brez utemeljenega razloga.²

Omejitev razlogov za odpoklic predsednika ali člana uprave v izpostavljenem 268. členu ZGD-1 ni uzakonjena z namenom varovanja položaja članov uprave, temveč z namenom utrjevanja jasnih razmerij med organi vodenja delniške družbe. Uveljavljeno načelo samostojnosti in prirejenosti organov poslovodenja (uprave) in nadzora (nadzornega sveta) je uzakonjeno v korist delniške družbe. Zato spoštovanje teh načel ni mogoče razumeti zgolj v smislu varovanja posameznih organov vodenja³.

Izguba zaupanja kot utemeljen razlog?

Zastavlja pa se vprašanje ali je izguba zaupanja v (delo) člana uprave ali predsednika uprave ali morebiti izguba medsebojnega zaupanja med člani uprave lahko utemeljen razlog za odpoklic. Če je, ali se ta razlog umesti pod »druge ekonomsko-poslovne razloge« v skladu s četrto alinejo drugega odstavka 268. člena ZGD-1 ali pa gre za posledico razlogov, ki se umestijo v bodisi prvo alinejo (hujša kršitev obveznosti) bodisi drugo alinejo (nesposobnost voditi posle) drugega odstavka 268. člena ZGD-1.

Nekatere vidike je mogoče najti v odločitvah višjih sodišč in Vrhovnega sodišča RS.

Sodna praksa

Izguba zaupanja v delo predsednika uprave

Sodna praksa se je že ukvarjala z vprašanjem izgube zaupanja v (delo) člana oziroma predsednika uprave kot utemeljenega razloga za odpoklic. Pri tem se je ukvarjala z vprašanjem ali se ta razlog lahko umesti pod »druge ekonomsko-poslovne razloge« v skladu s četrto alinejo drugega odstavka 268. člena ZGD-1 ali pa gre za posledico razlogov, ki se umestijo v bodisi prvo alinejo (hujša kršitev obveznosti) bodisi drugo alinejo (nesposobnost voditi posle) drugega odstavka 268. člena ZGD-1.

Med upravo (člani oz. predsednikom uprave) in družbo poleg korporacijskega razmerja obstaja tudi pogodbeno razmerje, ki temelji v osnovi na mandatnem razmerju (pogodba o naročilu, ureja jo Obligacijski zakonik kot tipsko pogodbo v členih od 766 do 787). V mandatnem razmerju lahko naročitelj (družba oz. nadzorni svet) kadarkoli odstopi od pogodbe (782. člen OZ), kar je največkrat posledica nastopa nezaupanja v prevzemnika naročila (člana uprave). Glede na omejitve iz drugega odstavka 268. člena ZGD-1 pa družba preko nadzornega sveta nima upravičenja do odpoklica zgolj s sklicevanjem na prenehanje zaupanja v delo članov uprave. Pri tem je potrebno upoštevati tudi načelo ločenosti in samostojnosti organov v dvotirnem sistemu upravljanja v delniški družbi. Uprava ima v tem sistemu upravljanja pravico in dolžnost voditi posle družbe samostojno in na lastno odgovornost (prvi odstavek 265. člena ZGD-1). V pristojnosti nadzornega sveta je nadzorovanje vodenja poslov družbe (prvi odstavek 281. člena ZGD-1). Čeprav je nadzornemu svetu dana tudi kadrovska funkcija v smislu imenovanja in odpoklica uprave (268. člen ZGD-1), pa to ne pomeni, da bi zgolj izguba zaupanja s strani (posameznih članov) nadzornega sveta do posameznega člana uprave že samo po sebi predstavljata ekonomsko poslovni razlog za odpoklic v smislu 4. alineje drugega odstavka 268. člena ZGD-1⁴.

Če je zakon omogočil delničarjem, da z izrekom nezaupnice članu uprave ali predsedniku na skupščini omogoči večjo stopnjo diskrecije za odpoklic, tega ni mogoče širiti tudi na pooblastila nadzornemu svetu zgolj s sklicevanjem na izgubo zaupanja. Ker je obstoj zaupanja vprašanje subjektivnega odnosa posameznega člana nadzornega sveta do uprave, bi takšna razlaga pripeljala do popolne diskrecije nadzornega sveta in s tem do izničenja omejitev razlogov za odpoklic, kot so opredeljeni v drugem odstavku 268. člena ZGD-1⁵.

Vprašanje je, ali se pod ekonomsko-poslovni razlog lahko šteje tudi izguba zaupanja v delo člana oz. predsednika uprave. Pri ekonomsko poslovnih razlogih za odpoklic, se je sodišče sklicevalo na pravno teorijo in jih pri tem opredelilo kot razloge, ki so objektivna posledica ekonomsko poslovnih odločitev večinskih lastnikov družbe o drugačni organizaciji, ustroju ali dejavnosti družbe. Posamezne okoliščine bi lahko utemeljili kot ekonomsko poslovne razloge za odpoklic predsednika ali člana uprave le pod predpostavko, da je izkazana neposredna povezava med zatrjevano okoliščino in višjo ekonomsko poslovno učinkovitostjo družbe v posledici odpoklica. Če posameznemu članu uprave ali predsedniku ni mogoče očitati krivdnega razloga za odpoklic, okoliščin, ki naj bi predstavljale lažje vrste opustitev dolžnosti skrbnosti (ugotovitve o nesoglasju z nadzornim svetom glede objave relevantnih informacij) ni mogoče kvalificirati kot ekonomsko poslovni razlog za odpoklic, če ni hkrati izkazan bistveni vpliv takšne odločitve na boljšo ekonomsko poslovno delovanje družbe.⁶

Višje sodišče v Kopru je v sodbi VSK sodba Cpg 43/2015 z dne 20. 8. 2015 zavzelo drugačno stališče v zvezi z izgubo zaupanja kot je predstavljeno zgoraj. Izpostavilo je, da je pomanjkanje zaupanja s strani nadzornega sveta lahko po naravi stvari le posledica subjektivnih dejstev na strani člana uprave, tj. ali kršitev njegovih obveznosti ali pa nesposobnosti pri vodenju poslov. To pomeni, da bi lahko član uprave bil odpoklican le, če bi nadzorni svet izgubil zaupanje vanj zato, ker bi ugotovil, da je nesposoben opravljati funkcijo, ali da jo opravlja v nasprotju z zakonom ali interesi družbe. Tega zatrjevanega razloga za odpoklic ni mogoče uvrstiti med "druge ekonomsko-poslovne razloge", to je objektivne razloge iz 4. alineje drugega odstavka 268. člena ZGD-1.

Medsebojna nezaupanja med člani uprave in nesposobnosti voditi posle

Vrhovno sodišče RS se je dotaknilo razloga za odpoklic članov in predsednika uprave zaradi nesoglasij, sporov in medsebojnega nezaupanja v upravi v sodbi VSRS Sodba III Ips 15/2017 z dne 22. 1. 2019.

Zadeva se je nanašala na sklep nadzornega sveta o odpoklicu predsednika uprave »iz razlogov na strani predsednika uprave«. Iz sodbe izhaja, da je nadzorni svet v obrazložitvi sklepa navedel naslednje okoliščine, ki naj bi utemeljevale odpoklic s funkcije: (1) način vodenja sej uprave (trajale naj bi po več dni skupaj, bile naj bi nekonstruktivne, vodene avtokratsko), (2) redna izraba in zloraba pravice do preglasovanja in v zvezi s tem nastali notranji konflikti med člani uprave, (3) vsiljevanje odločitev predsednika uprave za področje, ki sodi v sklop odgovornosti drugega člana uprave in (4) izguba zaupanja nadzornega sveta v tožnikovo sposobnost voditi poslovanje tožene stranke in voditi upravo. Na dnevni red seje uprave so se uvrstile le tiste, pozneje (nepravočasno) predlagane točke, za katere so se člani uprave pred sejo (praviloma soglasno) dogovorili. Na sejah se niso sprejemale odločitve, na sprejemanje katerih se člani uprave niso mogli pripraviti. V obdobju dveh mesecev so bile opravljene štiri korespondenčne seje, na katerih je uprava sprejela deset odločitev, te pa so bile potem potrjene na rednih sejah. Na eni od korespondenčnih sej je uprava sprejela Sporazum o ureditvi razmerij z B. B., a se je o tem razpravljalo že na seji, ki je bila pred konkretno korespondenčno sejo. Od sedmih sej uprave v obdobju dveh mesecev so štiri trajale dva dneva z vmesnimi prekinitvami (npr. seja z dne 25. 3. 2014 je trajala od 9.05 do 17.15 in se je nadaljevala naslednji dan, od 10.00 do 12.40). Na teh sejah se je odločalo o zelo pomembnih zadevah. Seje so bile prekinjene, da so si člani uprave lahko nabrali novih moči, pa tudi zaradi telefonskih razgovorov tožnika. Delavski direktor C. C. se je na sejah uprave neprimerno obnašal, saj je kričal na preostala člana uprave, tj. A. A. J. in D. D., tožnik pa ga je skušal umiriti⁷.

Vrhovno sodišče je obrazložilo, da nadzorni svet upravičen reagirati na stanje nesoglasij, sporov in medsebojnega nezaupanja v upravi, preden bi prišlo do zastojev pri sprejemanju poslovnih odločitev in preden bi lahko bila družbi zaradi tega povzročena škoda. Vendar pa v izpostavljeni zadevi, v kateri je odločalo Vrhovno sodišče RS, nesoglasja med člani uprave niso bila navedena v izpodbijanemu sklepu o odpoklicu, zato ta niso bila relevantna za presojanje utemeljenosti odpoklica predsednika uprave. Ugotavljalo pa se je ali je šlo za razlog nesposobnosti vodenja poslov družbe, a je presodilo, da sta bili odločitvi sodišč prve in druge stopnje pravilni, da ugotovljena dejstva ne utemeljujejo odpoklica predsednika uprave zaradi njegove nesposobnosti za vodenje poslov družbe.⁸

Sklepati je mogoče, da je stališče Vrhovnega sodišča RS, kot ga je to izoblikovalo v izpostavljeni zadevi VSRS III Ips 15/2017 z dne 22. 1. 2019, da ima nadzorni svet upravičenje reagirati na stanje nesoglasij, sporov in medsebojnega nezaupanja v upravi, preden bi prišlo do zastojev pri sprejemanju poslovnih odločitev in preden bi lahko bila družbi zaradi tega povzročena škoda. Vendar pa je to zgolj stališče in navedba v obrazložitvi odločitve. Nesoglasja v upravi niso bila navedena kot razlog za odpoklic predsednika uprave v sklepu nadzornega sveta, zato se Vrhovno sodišče RS ni ukvarjalo z »nesoglasji v upravi« in s tem z izgubo zaupanja kot razlogom za utemeljen odpoklic člana/predsednika uprave. Ob upoštevanju sodne prakse Vrhovnega sodišča RS ni povsem jasno ali izguba zaupanja v člana ali predsednika uprave predstavlja utemeljen razlog za njegov odpoklic oziroma kako umestiti »izgubo zaupanja« med razloge za odpoklic.

Sklep

V zvezi z izgubo zaupanja – če nadzorni svet izgubi zaupanje v člana uprave ali medsebojnega zaupanja med člani uprave – kot utemeljenega razloga za odpoklic iz sodne prakse ni mogoče izpeljati enoznačnega odgovora, kam ta razlog umestiti glede na določilo 268. člena ZGD-1. Brez dvoma pa mora biti izguba zaupanja navedena v sklepu o odpoklicu in sodišču preverljiva. Navedba v sklepu nadzornega sveta mora biti obrazložena dovolj konkretno, da se izogne zgolj domišljiji nadzornega sveta, saj je pomemben razlog zakaj se je zaupanje izgubilo.

Pripravil: Domen Neffat LL.M. (Heidelberg), odvetnik

¹ Višje sodišče v Ljubljani v VSL Sodba in sklep I Cpg 160/2015 z dne 23. 9. 2015, točka 20.
² Ibidem, točka 22.
³ Tako ibidem, točka 33.
⁴ Ibidem, točka 23.
⁵ Ibidem, točka 24.
⁶ Ibidem, točka 27.
⁷ VSRS Sodba III Ips 15/2017 z dne 22. 1. 2019, točka 7.
⁸ Ibidem, točka 12.