1. Splošno

Postopki zaradi insolventnosti temeljijo na določenih pravnih načelih, iz katerih potem izhajajo vse druge pravice in obveznosti udeležencev v postopkih. Ta splošna načela veljajo tako v postopku prisilne poravnave, kot tudi v postopku stečaja.

Najpomembnejša (temeljna) pravna načela insolvenčnega prava, so:

• načelo enakega obravnavanja upnikov (46. člen ZFPPIPP (1*)),
• načelo zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov (47. člen ZFPPIPP) in
• načelo hitrosti postopka (48. člen ZFPPIPP).

2. Načelo enakega obravnavanja upnikov

Načelo enakega obravnavanja upnikov zahteva, da je treba v postopku zaradi insolventnosti vse upnike, ki so v razmerju do insolventnega dolžnika v enakem položaju, obravnavati enako.

To načelo, na podlagi 34. člena ZFPPIPP, insolventnega dolžnika zavezuje tudi pred uvedbo postopka zaradi insolventnosti. Po tem, ko družba postane insolventna (torej že pred formalno uvedbo postopka zaradi insolventnosti) poslovodstvo ali drugi organi družbe namreč ne smejo opraviti nobenega dejanja, zaradi katerega bi bili upniki, ki so v razmerju do družbe v enakem položaju, neenako obravnavani, sicer so člani dolžnikovega poslovodstva in organa nadzora upnikom odškodninsko odgovorni. V tem času družba ne sme opravljati nobenih plačil ali prevzemati novih obveznosti, razen tistih, ki so nujne za redno poslovanje družbe. Za dejanje, ki bi pomenilo kršitev obveznosti enakega obravnavanja upnikov, velja zlasti:

• preusmeritev poslovanja ali finančnih tokov na drugo pravno ali fizično osebo,
• pravna dejanja, ki bi bila ob stečajnem postopku izpodbojna po 271. členu ZFPPIPP (2*).

Načelo enakega obravnavanja upnikov se uresničuje tudi :

a) s pravili, ki urejajo vpliv postopka zaradi insolventnosti na izvršilne postopke in postopke zavarovanja (3*),

b) v postopku prisilne poravnave:

• s pravili, določenimi v 143. in 144. členu ZFPPIPP, po katerih mora insolventni dolžnik vsem upnikom ponuditi enake pogoje za poplačilo terjatev;
• s pravilom, določenim v tretjem odstavku 40. člena ZFPPIPP, po katerem mora dolžnik upnike obravnavati enako tudi po potrditvi prisilne poravnave;

c) v stečajnem postopku:

• s pravili o izpodbijanju dolžnikovih pravnih dejanj (4*),
• s pravili o vrstnem redu plačil navadnih terjatev in razdelitvi splošne razdelitvene mase (5*).

3. Načelo zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov

Postopek zaradi insolventnosti je treba voditi tako, da se zagotovijo najugodnejši pogoji glede višine plačila in rokov za plačilo terjatev upnikov (6*). Po začetku postopka zaradi insolventnosti v ospredje stopijo interesi upnikov, dolžnikova obveznost pa je, da zagotovi najboljše pogoje za njihovo poplačilo.

V postopku prisilne poravnave se to načelo uresničuje s pravilom druge točke 136. členom ZFPPIPP, ki določa, da je postopek prisilne poravnave dovoljeno voditi samo, če upnikom v tem postopku zagotovijo ugodnejši pogoji plačila njihovih terjatev, kot če bi bil nad dolžnikom začet stečajni postopek.

V stečajnem postopku pa se načelo enakega obravnavanja upnikov uresničuje s pravili o prodaji premoženja stečajnega dolžnika. Zato se v stečajnem postopku dosežejo najboljši pogoji za plačilo terjatev tako, da se izbere najoptimalnejši način prodaje ali kombinacija načinov prodaje. Najoptimalnejši način prodaje je tisti, za katerega je ob upoštevanju značilnosti premoženja, ki je predmet prodaje, stanja na trgu in poslovno običajnih načinov prodaje premoženja enake vrste najverjetneje, da bo z njegovo uporabo mogoče doseči najvišjo ceno (7*).

V namen zagotovitve najboljše prodajne cene ZFPPIPP v 329. členu določa možne načine prodaje premoženja stečajnega dolžnika, in sicer:

• zavezujoče zbiranje ponudb,
• javno dražbo z zviševanjem izklicne cene,
• javno dražbo z zniževanjem izklicne cene.

Ob izbiri najoptimalnejšega licitacijskega način prodaje je treba torej presoditi, s katero obliko prodaje se bo pritegnilo čim širši krog potencialnih kupcev in s tem doseglo najugodnejše pogoje prodaje.

4. Načelo hitrosti postopka

Naslednje pomembno načelo je določeno v 48. členu ZFPPIPP. Gre za načelo hitrosti postopka, ki je posebej poudarjeno v postopkih zaradi insolventnosti in se uresničuje s prekluzivnimi (in nepodaljšljivimi) roki za procesna dejanja dolžnika in upnikov v postopkih in s kratkimi roki za odločanje sodišča o posameznih zadevah v tem postopku (8*). Sodišče mora svoja procesna dejanja v postopku zaradi insolventnosti izvajati v rokih, določenih v ZFPPIPP, in si z izvajanjem svojih pristojnosti nadzora nad upraviteljem prizadevati, da upravitelj vsa dejanja v postopku zaradi insolventnosti opravi v rokih, določenih v zakonu. Sodišča in drugi državni organi so na podlagi določbe drugega odstavka 48. člena ZFPPIPP dolžna prednostno obravnavati zadeve, v katerih je kot stranka postopka udeležen stečajni dolžnik ali katerih izid vpliva na potek stečajnega postopka.

Opombe:

(1*) Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 126/2007 s spremembami, ZFPPIPP).
(2*) Četrti odstavek 34. člena ZFPPIPP.
(3*) 130. člen ZFPPIPP in naslednji.
(4*) 269. člen ZFPPIPP in naslednji.
(5*) Plavšak N., Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, razširjena uvodna pojasnila, GV založba 2008, str. 71.
(6*) 47. člen ZFPPIPP.
(7*) Plavšak N., Novosti ureditve stečajnega postopka v noveli ZFPPIPP-F, Pravna praksa, 2014, št. 2, str. 10.
(8*) Plavšak N., Prisilna poravnava in novela ZFPPIPP-E, Pravna praksa, 2013, št. 22, str. 22.