Razlastitev je institut, ki pomeni oblasten poseg države v že oblikovano lastninsko pravico (njen odvzem ali omejitev) posameznika ki jo ustava varuje v 33. členu URS. Gre za ustavnopravni institut, saj sama Ustava Republike Slovenije v 69. členu določa ustavne temelje za razlastitev. Tam določa, da se »lastninska pravica na nepremičnini lahko v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon«. Iz navedene odločbe jasno izhaja tudi zahteva po podrobnejši zakonski ureditvi pogojev za razlastitev. Razlastitveni postopek tako ureja Zakon o urejanju prostora (v nadaljevanju: »ZUreP-3«), ki določa razlastitvene pogoje, v katerem sta zagotovljena tudi sodno varstvo ter nadomestilo v naravi oziroma odškodnina.

Razlastitveni postopek:

Iz prakse Ustavnega sodišča RS nesporno izhaja, da je poseg v lastninsko pravico mogoč, ne glede na določbe o razlastitvi, vsekakor pa bi tudi v tem primeru morali biti izpolnjeni vsi pogoji za poseg v ustavno pravico. Razlastitev je dopustna izključno v posamičnih primerih, kar posledično pomeni, da jo je potrebno izvesti na podlagi konkretnega postopka za vsak primer posebej (posamični akt, izdan na podlagi konkretnega razlastitvenega postopka). Praksa ustavnega sodišča torej zavrača možnost razlastitve s splošnim aktom (npr. z zakonom oziroma odlokom lokalne samoupravne skupnosti).

ZUreP-3 razlastitveni postopek pretežno ureja v členih 202. – 225. Tam določa, da se lastninska pravica na nepremičnini lahko odvzame le proti odškodnini ali nadomestilu v naravi ali omeji s pravico uporabe za določen čas in tudi obremeni z začasno ali trajno služnostjo. Nadalje poudarja, da se razlastitev oz. omejitev lastninske pravice dopusti izključno v javno korist, in sicer le če je razlastitev za dosego javne koristi nujno potrebna in je javna korist razlastitvenega namena sorazmerna s posegom v zasebno lastnino (poudarjeno načelo sorazmernosti). Tretji odstavek 202. člena nadalje določa, da razlastitev in omejitev lastninske pravice nista dopustna, če država (ali samoupravna lokalna skupnost) razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino, s katero lahko doseže isti namena, ki ga z potencialno razlastitvijo zasleduje.

Vsled poudarjeni vlogi načela sorazmernosti, mora biti na splošnem nivoju v razlastitvenem postopku izvedena ocena sorazmernosti, tj. ali je konkretni potencialni poseg v lastninsko pravico zaradi javne koristi, dopusten). V nadaljevanju postopka pa vsekakor mora biti izvedena tudi konkretna ocena za vsak konkreten primer posebej. Lastninska pravice se lahko odvzame oz. omeji izključno v najmanjšem možnem obsegu, kot je to nujno potrebno za dosego konkretne javne koristi.

Faze razlastitvenega postopka:

Razlastitveni postopek obsega: 

(1) Utemeljitev javne koristi:

Ugotovitev javne koristi zajema ugotovitev ali za določeno nepremičnino obstoji nek javno koristni namen. Ta namen mora imeti podlago v materialnopravnih določbah zakona. ZUreP-3 sam v 204. členu določa obstoj javne koristi v določenih primerih. V skaldu z ZUreP-3 nepremičnina lahko razlasti za namene za gradnjo in prevzem objektov in omrežij gospodarske javne infrastrukture ter grajenega javnega dobra; za gradnjo in prevzem objektov za potrebe obrambe države, državnih rezerv, varnosti državljanov in njihovega premoženja ter varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami; za gradnjo in prevzem objektov družbene infrastrukture; za gradnjo javnih najemnih stanovanj; oz. nepremičnina, ki je potrebna za izvedbo omilitvenih ali izravnalnih ukrepov v skladu s predpisi, ki urejajo ohranjanje narave.

Za naštete nepremičnine velja, da je javna korist izkazana, če so te nepremičnine vključene v DPN, državni prostorski ureditveni načrt, OPN, OPPN ali prostorski izvedbeni akt iz četrtega odstavka 62. člena ZUreP-3, če so ti akti pripravljeni tako natančno, da je te nepremičnine mogoče grafično prikazati v katastru nepremičnin, ali če je bilo na teh nepremičninah izdano celovito dovoljenje. Šteje se, da je javna korist za naštete nepremičnine izkazana tudi, če vlada ali občinski svet glede na svojo pristojnost načrtovanja za konkretno nepremičnino sprejme sklep, s katerim ugotovi, da je gradnja objekta na teh nepremičninah nujno potrebna in v javno korist, in če: (1) prostorski akt ni pripravljen z natančnostjo, kot jo določa prejšnji odstavek, vendar predvideva gradnjo objektov iz prvega odstavka prejšnjega člena; (2) gre za izvedbo dodatnih prostorskih ureditev v skladu z 88. členom tega zakona ali (3) se pri pripravi projektne dokumentacije za gradnjo objektov iz prvega odstavka prejšnjega člena na podlagi prostorskih izvedbenih aktov iz prve alineje prejšnjega odstavka izkaže, da je zaradi zagotavljanja funkcionalnih in tehničnih lastnosti objektov potreben poseg tudi na nepremičninah, ki niso zajete v teh prostorskih aktih.

(2) Razlastitev:

Razlastitveni upravičenec mora najprej dati razlastitvenemu zavezancu ponudbo za sklenitev pogodbe. Praviloma to v začetni fazi pomeni neformalni postopek pridobitve lastninske pravice (sestanek, tj. običajni pravni posel). Če pogajanja niso uspešna mora država oz. lokalna skupnost podati razlastitvenemu zavezancu končno (»brezpogojno«) formalno ponudbo. Če zavezanec v tridesetih dneh po prejemu ponudbe, le-te ne sprejeme, lahko razlastitveni upravičenec pri krajevno pristojni upravni enoti vloži zahtevo za razlastitev.

Upravna enota uvodoma sprejme Sklep o uvedbi razlastitvenega postopka, zoper katerega ni pritožbe, saj s tem postopek ni končan, pač pa se zgolj začenja. Med razlastitvenim postopkom sme razlastitveni upravičenec izvajati določene aktivnosti (meritve in parcelacija), brez soglasja razlastitvenega upravičenca pa ni dopusten promet z nepremičnino, ki je predmet razlastitve, niti njeno bistveno spreminjanje. Pravni posel, sklenjen v nasprotju s tem odstavkom, je ničen (210. člen ZUreP-3).

Z Odločbo o razlastitvi pristojna upravna enota odloči o zahtevi, z njo pa razlastitveni upravičenec pridobi lastninsko pravico. Praviloma ne sme prevzeti posesti nepremičnine, da bi izvajal na njej dela, dokler zavezancu ne poravna določene odškodnine.

(3) Določitev odškodnine (oz. nadomestila v naravi):

Razlastitveni upravičenec in zavezanec se v 3 mesecih po pravnomočnosti odločbe morata sporazumeti o višini odškodnine. Če se ne sporazumeta lahko vsaka stranka vloži predlog za določitev odškodnine pred pristojnim sodiščem (nepravdni postopek). Nujnost postopka ocenjuje sodišče posebej v postopku sodnega varstva zoper odločbo o razlastitvi.

Izjemo predstavljajo določila 215. člena ZUreP-3, ki določajo, da se v vsakem primeru šteje, da lahko prevzame upravičenec posest v primeru, ko upravičenec položi z zakonom določeno varščino za plačilo odškodnine. Drugo izjemo predstavlja t.i. nujni postopek, ki ga lahko predlaga razlastitveni upravičenec. V njem je dolžan navesti posebne razloge zakaj mora nepremičnino pridobiti takoj. Le-teh ne gre enačiti zgolj z ugotovitvijo javne koristi.

Do odločbe o razlastitvi se določi rok v katerem mora razlastitveni upravičenec začeti s posegom v razlaščen prostor (tj. uresničiti namen razlastitve), saj v nasprotnem primeru lahko razlastitveni zavezanec zahteva vrnitev nepremičnine, ob povračilu že plačane odškodnine.

Sklepno:

Poleg odvzema lastninske pravice je mogoča tudi zgolj njena omejitev, na primer z ustanovitvijo služnosti. Za ustanovitev služnosti v javno korist se uporabljajo iste določbe ZUreP-3, ki veljajo za razlastitev. Služnost je praviloma vknjižena kot neprava osebna služnost (226. člen SPZ). Če v enem letu po dogovoru o oz. določitvi odškodnine, le-ta ni plačana, ima razlastitveni zavezanec pravico zahtevati odpravo odločbe o razlastitvi (posledica odprave je učinkovanje za nazaj – učinek ex tunc). Odprava razlastitve je običajno posledica dejstva, da po razlastitvi odpade temeljna predpostavka razlastitve, tj. javna korist ali pa odsotnost nujnosti posega. Pri odpravi razlastitve gre za nov poseben postopek, saj ni rezultat obnove postopka ali drugega izrednega pravnega sredstva v razlastitvenem (tj. upravnem) postopku, temveč gre za odločitev v novi stvari.

Pripravil:
Rok Poklukar

Viri:

• Ustava Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90,97,99, 75/16 – UZ70a in 92/21 – UZ62a)
• Zakon o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 199/21) – ZUreP-3
• Stvarnopravni zakonik (Uradni list RS, št. 87/02, 91/13 in 23/20)