Vsakodnevno lahko preko spletnih platform, kot sta Youtube ali Netflix, dostopamo do najrazličnejših video vsebin, ki so zaščitene kot avtorska dela. Za njihov ogled je včasih treba plačati naročnino, pogosto pa so nam na voljo tudi povsem brezplačno. Dokler si takšne vsebine ogledujemo doma, nam za privatno uporabo avtorskih del ni treba plačati dodatnega avtorskega nadomestila, niti pridobivati dovoljenja avtorjev oziroma imetnikov pravic. Toda, ali je uporaba video vsebin prosta tudi takrat, ko jih predvajamo javno?

Predvajanje avdiovizualnih del v javnosti pomeni, da se dela predvajajo večjemu številu oseb izven običajnega kroga družine ali običajnega kroga osebnih znancev. Če se takšna dela predvajajo preko spletnih platform, na katerih so ta dela naložena, in do katerih lahko kadarkoli dostopamo, govorimo o javnem predvajanju s fonogrami in videogrami. Gre za izključno pravico avtorja oziroma imetnika pravice, da se recitacije, izvedbe ali uprizoritve dela, ki so posnete na fonogramih ali videogramih, priobčijo javnosti.¹

Na splošno velja, da je uporaba avtorskega dela dopustna le, če je avtor v skladu z zakonom in pod pogoji, ki jih je sam določil, prenesel na uporabnika ustrezno materialno avtorsko pravico. V praksi to pomeni, da moramo pred izkoriščanjem pravic na avtorskih delih poiskati avtorja oziroma imetnika pravic, pridobiti njegovo dovoljenje in mu plačati ustrezno avtorsko nadomestilo. Tudi v primeru javnega predvajanja avdiovizualnih vsebin s spletnih platform moramo torej predhodno pridobiti pravice za takšno predvajanje s sklenitvijo dvostranske pisne pogodbe o prenosu materialnih avtorskih pravic. Urejanje pravic za takšno predvajanje med imetniki in uporabniki je še vedno individualno, saj se pravica javnega predvajanja s fonogrami in videogrami (zaenkrat še) ne upravlja kolektivno (tj. preko kolektivne organizacije).

Izjema velja, če so avdiovizualna dela na spletu objavljena pod katero od licenc »Creative Commons« (t.i. CC licenc). V takem primeru nam posebne pogodbe o prenosu pravic ni treba sklepati, saj je že iz licence razvidno, pod kakšnimi pogoji nam avtorji dovoljujejo uporabo njihovega dela. Tako bomo npr. v primeru, da je film objavljen pod licenco CC BY-NC-ND (Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav), delo lahko prosto predvajali v javnosti, a pod pogojem, da navedemo avtorja izvirnega dela, da gre za nekomercialno uporabo in da se izvirnega dela v ničemer ne spreminja oziroma predeluje.

Pripravila:

Valentina Prete

¹28. člen Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP).