Ustavno sodišče RS je s sklepom¹ začasno zadržalo izvrševanje 146. člena Gradbenega zakona (GZ-1), ki ureja postopek izdaje dovoljenja za objekte daljšega obstoja brez gradbenega dovoljenja. Do končne odločitve sodišča tako ne bo mogoče nadaljevati obstoječih postopkov ali začeti novih postopkov izdaje dovoljenj, prav tako je začasno onemogočena tudi izvršba inšpekcijskega ukrepa, izrečenega v zvezi s takim objektom.

V obravnavanem primeru se je postavilo vprašanje, ali je zakonska ureditev dovoljenja za objekt daljšega obstoja, ki se lahko zahteva za objekt, ki od 1. 1. 2005 obstaja v bistveno enakem obsegu in bistveno enake namembnosti, skladna z Ustavo RS. Izdaja dovoljenja namreč povzroči, da objekt, za katerega investitor ni pridobil gradbenega dovoljenja, ni več nelegalen ali neskladen in se zanj šteje, da ima uporabno dovoljenje.

Vlagatelj zahteve za oceno ustavnosti meni, da je izpodbijana zakonska ureditev v neskladju s 70., 71., 72. in 140. členom Ustave, posredno pa krši tudi t.i. Aarhuško konvencijo. Investitorji namreč pridobijo dovoljenja za objekt daljšega obstoja, z izdajo katerega se šteje, da ima objekt tudi uporabno dovoljenje, brez sodelovanja nosilcev urejanja prostora, vključno z občino, ki ima izvirno pristojnost urejanja prostora na svojem območju. V postopkih izdaje dovoljenja za objekt daljšega obstoja naj bi zato razvojne potrebe ne bile usklajene z varstvenimi zahtevami in javna korist ne z zasebnimi interesi, kršene pa naj bi bile ustavne določbe glede varovanja zemljišč, okolja in ohranjanja zdravega življenjskega okolja. Poleg tega izpodbijana zakonska ureditev omogoča izdajo dovoljenj tudi na kmetijskih zemljiščih in v gozdu. Z izpodbijano zakonsko ureditvijo se tako legalizira objekte, postavljene v nasprotju z občinskimi prostorskimi načrti, s čimer pa se legalizira tudi nepopravljiva škoda, ki jo ti objekti povzročajo okolju.

Ustavno sodišče je do sprejema končne odločitve v zadevi v celoti zadržalo izvršitev predpisa, saj je ocenilo, da bi zaradi njegovega izvrševanja lahko nastale težko popravljive škodljive posledice za okolje in prostor. Če bi se izkazalo, da je ureditev res protiustavna, se namreč v dovoljenja, ki bi v času do končne odločitve sodišča postala pravnomočna, ne bi dalo več poseči. V zvezi s takimi objekti tudi ne bi bilo mogoče izreči inšpekcijskega ukrepa, s katerim bi se odredila odstranitev in vzpostavitev prejšnjega stanja oziroma drugačne sanacije. Z izvrševanjem morebiti protiustavne zakonske ureditve bi torej težko popravljive škodljive posledice, ki jih gradnja objektov povzroča za okolje in prostor, postale trajne oziroma nepopravljive.

Postopki izdaje dovoljenj bodo lahko izpeljani kasneje, če bo ugotovljeno, da izpodbijana ureditev ni neskladna z Ustavo. V zvezi s temi objekti se v času odločanja sicer lahko vodijo postopki inšpekcijskega nadzora in izreče inšpekcijski ukrep, vendar pa take odločbe o inšpekcijskem ukrepu ni dovoljeno izvršiti.

Pripravila: Valentina Prete

¹Sklep opr. št. U-I-203/23 z dne 23. 11. 2023, dostopen na naslednji povezavi: https://www.us-rs.si/odlocitev/?id=120734