Gospodarska kriza je močno prizadela velik del slovenskega gospodarstva, številne gospodarske družbe pa so se znašle v težki finančni situaciji in tik pred propadom. Na državo so tako usmerjeni številni pozivi, da podjetjem v težavah, predvsem v izogib še večjemu številu brezposelnih, pomaga. Pri tem pa se seveda postavlja vprašanje, pod kakšnimi pogoji država sploh lahko intervenira s pomočjo gospodarskim družbam, da pri tem ne krši prava Evropske unije.

V nadaljevanju predmetnega prispevka bo predstavljen pojem državnih pomoči, kdaj je le-ta dovoljena in pod kakšnimi pogoji ter kakšne so izjeme. V nadaljnjih prispevkih na blogu pa bosta predstavljena postopek priglasitve državnih pomoči Evropski komisiji ter posebnosti glede državne pomoči za reševanje in prestrukturiranje nefinančnih podjetij v težavah.

Splošno o državni pomoči

Pojem državne pomoči je v 107. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju PDEU) definiran kot vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva z notranjim trgom, kolikor prizadene trgovino med državami članicami. Državna pomoč gospodarski družbam se lahko dodeli v različnih oblikah oziroma na različne načine, kot so na primer dokapitalizacija, ki ni tržno racionalna, kredit oziroma poroštvo, ki ga država da pod pogoji, ki so ugodnejši kot na trgu, subvencija družbi, netržna prodaja javnega premoženja in številni podobni ukrepi.

Glede na zgoraj navedeno definicijo v PDEU morajo biti za to, da se določen ukrep šteje kot državna pomoč, kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji:

Pomoč v smislu gospodarske prednosti oziroma koristi, dodeljena vsaj enemu podjetju – pri tem je potrebno upoštevati učinek, ki bi ga s strani države sprejet ukrep imel na trgu.

Da se ta pogoj ovrže, mora država dokazati, da je bila pomoč oziroma transakcija izvedena pod normalnimi tržnimi pogoji, oziroma, da je sprejet ukrep sledil tržni logiki in je tržno racionalen, kar se dokazuje s t.i. testom skrbnega oziroma racionalnega zasebnega podjetnika oziroma vlagatelja (1).

Država mora dejstvo, da pri sprejetem ukrepu ne gre za prepovedano državno pomoč, dokazati preko načela zasebnega vlagatelja. Torej mora dokazati, da so oziroma so bili pogoji, pod katerimi je bil ukrep sprejet oziroma izveden, sprejemljivi tudi za zasebnega vlagatelja.

Pri testu zasebnega vlagatelja je potrebno izhajati iz naslednjih predpostavk (2):

• zasebni podjetnik na prostem trgu deluje z namenom ustvarjanja dobička – ukrep države mora torej biti utemeljen s ciljem dolgoročne dobičkonosnosti družbe, s čimer se bo vložek države v razumnem času povrnil,
• načrtovanje ustvarjanja dobička oziroma donosnosti ukrepa s strani države je lahko dolgoročno, kar pomeni, da lahko ukrep na začetku pomeni tudi izgubo za državo,
• upoštevati se smejo le ekonomski učinki ukrepa, ki bi jih upošteval zasebnik, kar pomeni, da se ne sme gledati na potencialne socialne učinke, večjo brezposelnost, itd., do katerih bi prišlo v primeru, da država družbi ne bi pomagala in bi le-ta zaradi tega propadla,
• odločitev mora biti sprejeta na podlagi vseh možnih informacij, ki so dostopne oziroma na voljo vlagateljem,
• za vsako dajatev države se pričakuje primerna protidajatev,
• transakcijska se mora skladati z razmerami na trgu, kar se preveri z različnimi metodami, kot so npr. pregled primerljivih transakcij, analiza nasprotnih učinkov – torej kakšen bo ekonomski učinek, če država ukrepa ne bi sprejela, itd.

Vsak ukrep države, ki bi ga izvedel tudi zasebni podjetnik oziroma vlagatelj, ki deluje po zgoraj navedenih načelih, ne pomeni državne pomoči v smislu 107. člena PDEU;

Pomoč dodeli država ali je kakorkoli dodeljena iz državnih oziroma javnih sredstev, če se lahko pripiše državi in bremeni ali je sposobna bremeniti državna oziroma javna sredstva, pri čemer se ta pojem razume široko in ni mišljena le centralna oblast, temveč tudi regionalna oblast, javna podjetja ter tudi entitete nad katerimi ima javna oblast relevanten vpliv. Kot uporaba državnih sredstev se lahko šteje tudi uporaba dividend, obresti ali drugih prihodkov družb pod vplivom države, ki bi sicer lahko bili izplačani državi kot delničarju/družbeniku družbe, vendar je družba ta denar namenila za izvedbo ukrepa oziroma za pomoč, kar lahko predstavlja zmanjšanje državnih sredstev.

Samo dejstvo, da ima država relevantni vpliv na podjetja, še ne pomeni, da lahko državno pomoč pripišemo državi, izražena mora biti tudi volja države, da se je takšna pomoč dodelila – golo dejstvo, da je podjetje pod državnim nadzorom oziroma, da ima javna oblast možnost, da lahko izkoristi relevantni vpliv, ne zadošča, da bi ukrepe tega podjetja avtomatično pripisali državi, temveč je potrebno preveriti, ali je bila javna oblast na kakršenkoli način (formalen ali neformalen) udeležena oziroma vpletena pri sprejemu zadevnega ukrepa oziroma mora možnost relevantnega vpliva izkoristiti (primer Stardust Marine(3)). Element pripisljivosti mora dokazati Evropska komisija, vendar ji pri tem ni treba dokazati, da je država v konkretnem primeru dala določeno navodilo o dodelitvi pomoči – zadoščajo že indici, ki izhajajo iz okoliščin primera in konteksta, torej nekaj kar v konkretnem primeru kaže, da je bila država vključena v odločitev o dodelitvi konkretne pomoči oziroma da ni verjetno, da ne bi bila vključena, upoštevajoč obseg in vsebino oziroma pogoje pomoči (4);

Pomoč je dodeljena selektivno, kar pripelje do tega, da vse gospodarske družbe niso deležne pozitivnih učinkov sprejetega ukrepa države, zaradi česar so določene družbe v (nepošteni) prednosti;

Pomoč (lahko) izkrivlja tržno konkurenco, kar pomeni, da lahko na vsaj enem relevantnem trgu poseže v obstoječa konkurenčna razmerja oziroma prepreči ali ovira nastanek novih konkurenčnih razmerij (5);

Pomoč (lahko) prizadene trgovino med vsaj dvema državama članicama, če dejansko povzroči ali vsaj grozi, da bo povzročila, da trgovina oziroma določena gospodarska dejavnost v zvezi z blagom in/ali storitvami med vsaj dvema državama članicama poteka drugače, kot bi potekala, če te pomoči ne bi bilo. Pri tem ni nujno, da prejemnik pomoči izvaža produkte in ima tako prednost na tujih trgih, dovolj je že, da ima prednost na domačem trgu, v kolikor mu pomoč daje prednost pred konkurenti, ki vstopajo na njegov trg (6).

Pri tem je potrebno upoštevati t.i. pravilo »de minimis«, ki načeloma določa, da pomoč, ki ne presega 200.000,00 EUR v obdobju treh fiskalnih let, ne vpliva na trgovino med državami članicami in ne pomeni državne pomoči.

Kdaj ne gre za državno pomoč

Izjeme glede državnih pomoči so določene v drugem odstavku 107. člena PDEU, ki določa da je z notranjim trgom združljiva:

• pomoč socialnega značaja, dodeljena posameznim potrošnikom, pod pogojem, da je podeljena brez diskriminacije glede na poreklo zadevnih izdelkov;
• pomoč za povrnitev škode, ki so jo povzročile naravne nesreče ali izjemni dogodki;
• pomoč, dodeljena gospodarstvu nekaterih območij Zvezne republike Nemčije, ki jih je prizadela delitev Nemčije, kolikor je takšna pomoč potrebna za nadomestilo gospodarske škode, ki jo je ta delitev povzročila.

lahko (ni nujno) pa so z notranjim trgom združljive:

• pomoč za pospeševanje gospodarskega razvoja območij, kjer je življenjska raven izjemno nizka ali kjer je podzaposlenost velika, in v posameznih regijah znotraj Unije glede na njihov strukturni, gospodarski in socialni položaj;
• pomoč za pospeševanje izvedbe pomembnega projekta skupnega evropskega interesa ali za odpravljanje resne motnje v gospodarstvu države članice;
• pomoč za pospeševanje razvoja določenih gospodarskih dejavnosti ali določenih gospodarskih območij, kadar takšna pomoč ne spreminja trgovinskih pogojev v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi;
• pomoč za pospeševanje kulture in ohranjanja kulturne dediščine, kadar takšna pomoč ne škoduje trgovinskim pogojem in konkurenci v Uniji v obsegu, ki je v nasprotju s skupnimi interesi;
• druge vrste pomoči, kakršne lahko Svet določi v sklepu, ki ga sprejme na predlog Komisije.

Prav tako lahko Svet na predlog države članice soglasno sklene, da se državna pomoč, ki jo ta država dodeli ali jo ima namen dodeliti, šteje kot združljiva z notranjim trgom, z odstopanjem od določb 107. člena PDEU ali uredb po 109. členu PDEU, če takšen sklep upravičujejo izjemne okoliščine.

Kot že zgoraj obljubljeno bosta v prihajajočih prispevkih predstavljena postopek priglasitve državnih pomoči Evropski komisiji ter posebnosti glede državne pomoči za reševanje in prestrukturiranje nefinančnih podjetij v težavah.

Opombe:

(1) Ferčič Aleš, Državne pomoči podjetjem, Uradni list, Ljubljana, 2011, str. 44

(2) Ibidem, str. 45 - 48

(3) Sodba sodišča EU C-482/99 – Francija proti komisiji

(4) Ferčič Aleš, Državne pomoči podjetjem, Uradni list, Ljubljana, 2011, str. 54

(5) Ibidem, str. 60

(6) Ibidem, str. 63