V predkazenskem in kazenskem postopku poteka različna dinamika pridobivanja izpovedi prič, in sicer, ko nekdo poda izjavo policistom, uslužbencem na centru za socialno delo ali pa pred sodiščem. Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) predvideva takšne okoliščine in tako med ostalimi v 235. členu določa kdo ne sme biti zaslišan ter v 236. členu kdo je oproščen dolžnosti pričevanja. Osredotočili se bomo na institut privilegirane priče iz 236. člena ZKP, ker je njegova dinamika bolj izrazita in odvisna od faze postopka.

Privilegirane priče, ki so oproščene dolžnosti pričevanja so taksativno naštete priče v 236. členu ZKP, in sicer:

• obdolženčev zakonec oziroma oseba, s katero živi v zunajzakonski skupnosti;
• obdolženčevi krvni sorodniki v ravni vrsti, sorodniki v stranski vrsti do vštetega tretjega kolena in sorodniki po svaštvu do vštetega drugega kolena;
• obdolženčev posvojenec in posvojitelj;
• verski spovednik o tistem, o čemer se mu je spovedal obdolženec ali druga oseba;
• odvetnik, zdravnik, socialni delavec, psiholog ali kakšna druga oseba o dejstvih, za katera je zvedel pri opravljanju poklica, če velja dolžnost, da mora ohraniti kot tajnost tisto, kar je zvedel pri opravljanju svojega poklica in
• urednik, novinar ali avtor prispevka glede razkritja vira informacij.

Potrebno je poudariti, da kljub temu, da ima nekdo status privilegirane priče, to ne pomeni, da ima enako širok privilegij oprostitve dolžnosti pričevanja. Osebe iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 236. člena ZKP (obdolženčev zakonec oziroma oseba, s katero živi v zunajzakonski skupnosti, obdolženčevi krvni sorodniki v ravni vrsti, sorodniki v stranski vrsti do vštetega tretjega kolena in sorodniki po svaštvu do vštetega drugega kolena ter obdolženčev posvojenec in posvojitelj) imajo najširši privilegij. Kaj to dejansko pomeni v praksi, ponazori sprejeti sklep Višjega sodišča v Mariboru opr. št.: II Kp 30378/2012, z dne 19. 12. 2013, ki je sprejelo naslednje stališče glede privilegija posameznih prič navedenih v 236. členu ZKP:

»Če bi pritožnikovo široko razumevanje navedenega privilegija za zdravnike obveljalo, bi to dejansko pomenilo njihovo enačenje z osebami iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 236. člena ZKP, ki pa so resnično oproščene dolžnosti pričevanja že zaradi statusa oziroma formalnega razmerja z obdolženim in ne glede na vsebino - funkcionalnost tega razmerja. Pri verskem spovedniku iz 4. točke prvega odstavka 236. člena ZKP ter pri poklicih iz 5. točke tega člena pa je privilegij biti oproščen od dolžnosti pričevanja vsebinsko - funkcionalno omejen. Pri prvem na tisto, o čemer se mu je izpovedal obdolženec ali druga oseba in pri drugih na tisto, kar so izvedeli pri opravljanju poklica pod pogojem, da je to predhodno določeno kot tajnost.«¹

Kako poteka obravnavanje privilegiranih prič, je pa odvisna od različnih faz postopka ter se najbolje prikaže z dejanskim primerom. Najpogosteje se soočamo z navedenimi pričami v specifičnih kaznivih dejanjih, ki so izpolnjena samo, če dejanje izvrši posamezen družinski član nasproti drugemu (ki sami spadajo pod privilegirane priče), kot je na primer kaznivo dejanje nasilja v družini po 191. členu aktualnega Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Vzemimo za primer, da je bilo omenjeno kaznivo dejanje izvršeno v štiri članski družini pri obisku matere obdolženca. V prvi fazi se postopek sproži tako, da priče ali oškodovanka pokličejo policijo, ki pride na kraj mesta dogodka ter naredi uradne zaznamke na podlagi izpovedb vseh prisotnih družinskih članov. Policisti seveda povedo pravni pouk in ugotovijo družinsko povezanost, vendar niso dolžni podati pravnega pouka glede 236. člena ZKP o privilegiranih pričah. Uradne zaznamke predajo državnem tožilstvu, ki na njihovi podlagi začne postopek pred preiskovalnim sodnikom pristojnega okrožnega sodišča. V fazi preiskave preiskovalni sodnik pokliče vse relevantne priče na zaslišanje. Na samem zaslišanju preiskovalni sodnik pridobi podatke priče in morebitno družinsko povezanost prič in obdolženega ali oškodovanca ter njen status privilegirane priče. Kadar to ugotovi, jo je v skladu z 2. odstavkom 236. člena dolžan poučiti, da ji ni treba pričati, vsakokrat preden jo zasliši, brž ko zve, da gre za okoliščine, zaradi katerih so oproščene dolžnosti pričevanja. Če priča izjavi, da se odpoveduje tej pravici in da želi pričati, se jo mora opozoriti, da se bo na njeno izpovedbo lahko oprla sodna odločba, četudi se bo na glavni obravnavi odpovedala pričevanju. Če se pa odloči, da bo uporabila privilegij in ne bo pričala, pa se iz postopka izločijo vse njene predhodne podane izjave. V našem primeru to predstavljajo uradni zaznamki podani policistom s strani priče, ki se posluži privilegija. Če se privilegija poslužijo čisto vse priče in oškodovanka v našem primeru kaznivega dejanja nasilja v družini državno tožilstvo ne bo imelo dovolj dokazov, za nadaljevanje postopka. V praksi so zelo pogosti takšni primeri za to specifično kaznivo dejanje. Če pa se bodo privilegirane priče odpovedale privilegiju in pričale pred preiskovalnim sodnikom, se bo njihovo pričanje uporabilo kot dokaz v kazenskem postopku na glavni obravnavi in se več ne bodo mogle sklicevati na privilegij.

Če sodnik privilegirane priče ne pouči v skladu z 236. členom ZKP ali ko pouka in izjave priče ne zapiše v zapisnik, nastopi bistvena kršitev določb kazenskega postopka. Kdaj pa omenjena bistvena kršitev dejansko nastopi, je razvidno iz stališča sodbe Vrhovnega sodišča opr. št. I Ips 252/2008, z dne 2. 7. 2009, ki pojasni, da bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (ko gre za položaje iz 237. člena ZKP) ni storjena že na glavni obravnavi, to je ob izvedbi dokaza (ko sodišče t.i. privilegirane priče ne pouči v skladu z 236. členom ZKP ali ko pouka in izjave priče ne zapiše v zapisnik), temveč šele tedaj, ko sodišče na takšno izpovedbo opre sodbo.²

Zaključek

Tako sodišče kot stranke morajo tekom postopka biti pozorne na status posameznih prič in čim prej prepoznati privilegirano pričo. Njen status oz. neupoštevanje le-tega zagotovo vpliva na postopek, pričina odločitev ali bo pričala ali ne, pa lahko odločilno vpliva na potek posameznih kazenskih postopkov, še posebej, če gre za kazniva dejanja, ki so izpolnjena samo, če dejanje izvrši posamezen družinski član nasproti drugemu.

Pripravil: Marko Čabraja

¹Sklep višjega sodišča v Mariboru opr. št.: II Kp 30378/2012, z dne 19. 12. 2013

²Sodba vrhovnega sodišča opr. št. I Ips 252/2008, z dne 2. 7. 2009