ZVO-2 v 105. členu določa, da ministrstvo lahko izda eno okoljevarstveno dovoljenje za napravo z dejavnostjo iz 110. člena tega zakona in eno ali več naprav ali dejavnosti iz 126. člena tega zakona, ki so na istem območju in imajo istega upravljavca. Ministrstvo v izreku in obrazložitvi okoljevarstvenega dovoljenja iz prejšnjega stavka določi pogoje, ki jih morajo izpolnjevati, za vsako od naprav ali dejavnosti posebej. Navedena določba izkazuje naravnanost normativnega urejanja k združevanju postopkov in izdanih posamičnih upravnih aktov, v kolikor dejansko stanje omogoča, da se z istim upravnim aktom zaobseže več sicer formalno različnih dovoljenj. Takšna določba izraža uveljavljanje načela ekonomičnosti upravnega postopka.

V praksi ravnanja pristojnih organov pa prihaja do položajev, da tudi v primeru, ko ima isti upravljalec na istem območju samo eno napravo ali dejavnost, ki je podvržena več različnim podzakonskim predpisom, izdajo »področno« okoljevarstveno dovoljenje, primeroma okoljevarstveno dovoljenje za vode ali okoljevarstveno dovoljenje za zrak.

Tovrstna praksa organa pa je vprašljiva, in sicer tako iz vidika uresničevanja načela zakonitosti, načela materialne resnice, načela varstva pravic strank in varstva javnih koristi ter iz vidika ekonomičnosti upravnega postopka.

V obravnavanem sklepu Vrhovnega sodišča je Vrhovno sodišče podalo stališče, da v postopku preverjanja in spremembe okoljevarstvenega dovoljenja po uradni dolžnosti za IED napravo, ki izpolnjuje tudi pogoje za obrat iz 18. člena ZVO-1, mora organ izvesti tudi preverjanje skladnosti obratovanja naprave z Direktivo o obvladovanju nevarnosti večjih nesreč, v katere so vključene nevarne snovi (Direktiva Seveso III). Takšno stališče jasno izpeljuje načela in pravila upravnega postopka, in sicer da je upravni organ tisti, ki je dolžan ugotoviti resnično dejansko stanje, torej kakšne lastnosti ima naprava, dejavnost ali obrat, na katerega se konkretni upravni postopek nanaša, ter da v skladu z načelom zakonitosti odloči v skladu z vsemi predpisi, ki normativno urejajo posamezno konkretno dejansko stanje kot je ugotovljeno v zadevnem upravnem postopku. Ob tem gre poudariti, da je za izdajo vseh formalno različnih okoljevarstvenih dovoljenj pristojen isti upravni organ, t.j. ministrstvo, ki opravlja naloge na področjih varovanja okolja v skladu z Zakonom o državni upravi.

Takšen sklep pa ima vpliv na popolnost vloge. Vloga za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja je tako lahko popolna samo v kolikor vsebuje vse predpisane zahteve, ki jih vsebujejo vsi predpisi, ki se na posamezno vrsto naprave ali posamezno vrsto dejavnosti oziroma na obrat nanašajo. Posledično mora tudi upravni organ v postopku preverjanja in spremembe okoljevarstvenega dovoljenja, ne glede na to, ali se postopek uvede na zahtevo stranke ali po uradni dolžnosti, izvesti preverjanje skladnosti obratovanja naprave, izvajanja dejavnosti ali obrata z vsemi relevantnimi predpisi. Organ je tako že ob samem prejemu vloge dolžan opraviti (preliminarno) presojo dejanskega stanja in paziti na to, da vloga obsega vse, kar je treba, da se lahko obravnava. Če je vloga nepopolna ali nerazumljiva, pa je samo zaradi tega ne sme zavreči, pač pa mora vložniku določiti rok, v katerem jo mora popraviti.

V praksi bi obravnavani sklep Vrhovnega sodišča moral pripeljati do bistveno bolj aktivne vloge pristojnega organa, predvsem pri obravnavi vlog za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje druge naprave in dejavnosti, za katera ne bi smel presojati vlog zgolj iz vidika področja urejanja posameznega podzakonskega predpisa. Temu potrjuje tudi sama narava upravnega postopka in vloga upravnih organov, ki so pri vodenju in odločanju v upravnih postopkih dolžni ravnati v skladu z javnim interesom. Na področju varovanja okolja pa je javni interes, ki ga je dolžan pristojni upravni organ varovati, ravno varovanje okolja. Upravni organ mora tako v upravnem postopku pri odločanju o okoljskih zadevah v skladu z načelom materialne resnice ugotoviti pravilno dejansko stanje in v zvezi s tem v skladu z načelom varstva pravic stranka in varstva javnih koristi ter v skladu z načelom zakonitosti uporabiti vse predpise in določiti vse pogoje, ki so za zagotovitev uresničitve javnega interesa potrebni.

Novosti, ki jih je uvedel ZVO-2 in zadnje praksa Vrhovnega sodišča tako jasno izražajo težnjo, da se z eno izdano upravno odločbo zaobseže vse, kar morajo sicer formalno različna, posledično pa toliko bolj tudi formalno ista, okoljevarstvena dovoljenja obsegati.

Pripravil:
Jure Maffi

 Viri:

• Zakon o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 44/22, 18/23 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: »ZVO-2«)
• Zakon o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 41/2004 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: »ZVO-1«)
• Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/1999 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: »ZUP«)
• Zakon o državni upravi (Uradni list RS, št. 52/2002 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: »ZDU-1«)
• Vrhovno sodišče Republike Slovenije Sklep X Ips 8/2023 z dne 5.4.2023