Institut pogodb o zamenjavi kreditnih tveganj

Institut pogodb o zamenjavi kreditnih tveganj

17.07.2014

Dva izmed instrumentov na kapitalskih trgih, ki sta bila zaradi zelo vidne vloge pri nastanku svetovne finančne krize v letu 2008, katere posledice so še močno prisotne, deležna velike in predvsem kritične pozornosti javnosti, sta vsekakor prodaja na kratko ter pogodbe o zamenjavi kreditnega. Kot odziv na dogodke na trgih so se pojavile pobude za enotno regulatorno ureditev tega področja, izvedene so bile tudi številne študije, ki so analizirale pomanjkljivosti in tehtale nekatere pozitivne učinke obeh institutov.

Kot prvega izmed omenjenih institutov, bo predmetna objava poskusila predstaviti pogodbo o zamenjavi kreditnih tveganj, bistvo tega finančnega instrumenta ter ureditev področja, ki je nastala kot odziv na ugotovljene pomanjkljivosti področja pred krizo, instrument prodaje na kratko pa bo objavljen v eni izmed naslednjih objav na blogu.

Kaj je pogodba o zamenjavi kreditnih tveganj?

Pogodba o zamenjavi kreditnega tveganja (angl. credit default swap, CDS) je izveden finančni instrument (op. 1), ki kupcu zagotavlja zavarovanje pred tveganjem neplačila pri finančnih proizvodih, ki temeljijo na fiksnih dohodkih, kot na primer na hipoteki. Pri tem pa ni nujno, da je kupec tega zavarovanja tudi lastnik takšnega finančnega proizvoda, torej se v bistvu lahko sklene pogodba glede zavarovanja vrednostnih papirjev tretjih oseb (op. 2).

Uredba (op. 3) , ki na evropski ravni ureja problematiko pogodb o zamenjavi kreditnih tveganj v drugem členu definira pojem »posla kreditne zamenjave«, ki pomeni pogodbo o izvedenem finančnem instrumentu, pri kateri ena stranka drugi stranki plača pristojbino v zameno za plačilo ali drugo korist v primeru kreditnega dogodka v zvezi z referenčnim subjektom in katere koli druge neizpolnitve obveznosti, povezane s pogodbo o izvedenem finančnem instrumentu, ki ima podoben ekonomski učinek.

Ureditev področja pred krizo

V desetletju pred krizo se je trgovanje s to vrsto finančnih instrumentov močno povečalo, temu razvoju trga pa zakonodaja ni sledila in posledice pomanjkanja primerne regulacije so se v krizi izkazale za zelo škodljive. Mnogi tako bankrot investicijske banke Lehman Brothers leta 2008, ki predstavlja začetek finančne krize, ameriško reševanje zavarovalnice AIG in padec investicijske banke Bear Stearns pripisujejo veliki aktivnosti teh institucij na trgu pogodb o zamenjavi kreditnega tveganja.

Ob zgoraj omenjenih dogodkih pa so se začela pojavljati tudi vprašanja, ali so te pogodbe bona fide finančni instrumenti ali pa gre pri teh pogodbah zgolj za nekakšno obliko »hazarda«, ki ga je treba prepovedati. Po mnenju nekaterih so te pogodbe pomembno in koristno orodje, ki omogoča merjenje in razpršitev kreditnega tveganja, vendar ureditev področja pred krizo ni bila primerna, saj je predstavlja velik potencial za sistemsko tveganje preko potencialnih verižnih reakcij ob propadu ene izmed večjih institucij, kar se je leta 2008 izkazalo na finančnih trgih ZDA.

Ključna področja ureditve v prihodnje

Ključen ukrep zmanjševanja nevarnosti sistemskega tveganja na tem področju je vzpostavitev centraliziranega klirinškega sistema, ki bi znižal stopnjo tveganja nasprotnih strank, odpravil težave glede poravnav pogodb o zamenjavi kreditnega tveganja ter povečal likvidnost in transparentnost na trgu s temi pogodbami, s tem ko bi aktivno upravljal dnevne zahteve glede poroštev, ki jih morajo zagotoviti stranke ob sklepanju pogodb.

Vendar pa je kljub temu treba presoditi, ali je smiselno v tak sistem vključiti čisto vse vrste pogodb o zamenjavi kreditnega tveganja, saj nekatere za to niso primerne. Za tiste pogodbe, ki bi ostale zunaj klirinškega procesa, pa bi se vseeno uveljavila strožja pravila glede razkrivanja informacij in poročanja o njih ter višji standardi poslovanja. Prav tako bi morale pogodbene stranke v tem primeru sorazmerno prilagoditi svojo kapitalsko ustreznost, da na ta način kompenzirajo za povečano sistemsko tveganje, ker pogodbe ne gredo skozi klirinški proces.

Poleg uveljavitve klirinškega sistema za določene vrste pogodb o zamenjavi kreditnega tveganja bi bilo smiselno, da se v večji meri uporabljajo finančni instrumenti, s katerimi se trguje na borzah. To bi pripomoglo k realnejšemu oblikovanju cen za te instrumente, kakor tudi k boljšemu likvidnostnemu stanju. Zakonodajalci v ZDA, EU in drugod naj zahtevajo, da se z določenimi standardiziranimi pogodbami o zamenjavi kreditnega tveganja, s katerimi se trguje v velikih količinah, trguje na borzah. Vendar je problem pri teh pogodbah ta, da gre za večinoma po meri narejene finančne instrumente, zato bi bilo trgovanje na borzi možno le za najbolj standardizirane pogodbe o zamenjavi kreditnih tveganj (op. 4).

Na ravni EU je bila leta 2012, kot odziv na pomanjkljivo ureditev področja, sprejeta Uredba 236/2012 o prodaji na kratko in določenih vidikih poslov kreditnih zamenjav (op. 5 ; v nadaljevanju Uredba), ki se v slovenskem pravnem redu uporablja neposredno, brez potrebe po dodatni implementaciji s strani našega zakonodajalca. Temeljni cilj Uredbe je zagotoviti pravilno in bolj pregledno delovanje notranjega finančnega trga EU ter visoko raven varstva potrošnikov in vlagateljev z določitvijo skupnega regulativnega okvira za zahteve in pooblastila v zvezi s posli kreditnih zamenjav.

Uredba zasebnim strankam neposredno nalaga obveznosti v zvezi s priglasitvijo in razkritjem neto pozicij, ki jih imajo na podlagi sklenjenih pogodb o zamenjavi kreditnih tveganj, prav tako pa daje Evropskemu organu za vrednostne papirje in trge (ESMA) pooblastila, da usklajuje ukrepe, ki jih sprejmejo pristojni organi držav članic oziroma, da sprejema lastne ukrepe ob ugotovljenih kršitvah.

Vsekakor je bil s sprejeto uredbo na ravni EU storjen korak v pravo smer, vendar je na tem področju možno oziroma potrebno storiti še marsikaj, saj Uredba v večji meri daje pozornost institutu prodaje na kratko. Ključno je, da se pristojnim organom, tako na ravni držav članic, kakor tudi ESMA, zagotovijo zadostna pooblastila, da v primeru transakcij, ki lahko ogrozijo stabilnost celotnega finančnega sistema, od strank zahtevajo informacije, ki so potrebne za presojo tveganj.

Opombe:

op.1 - Uredba (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in sveta z dne 4. julija 2012 o izvedenih finančnih instrumentih OTC, centralnih nasprotnih strankah in repozitorijih sklenjenih poslov UL L 20 - Izvedeni finančni instrument je pogodba med dvema strankama, povezana s prihodnjo vrednostjo ali stanjem osnovnega finančnega instrumenta, ki je osnova izvedenega finančnega instrumenta in na katerega se nanaša.

op.2 - The global financial crisis – A plan for regulatory reform, Committee on Capital Markets Regulation (2009), str. 10–52.

op.3 - Uredba (EU) št. 236/2012 Evropskega parlamenta in sveta z dne 14. marca 2012 o prodaji na kratko in določenih vidikih poslov kreditnih zamenjav, Ur. l. RS, št. 54/2012.

op.4 - Financial regulatory reform, A new Foundation: Rebuilding Financial Supervision and Regulation, Department of Treasury, str. 46

op.5 - Uredba (EU) št. 236/2012 Evropskega parlamenta in sveta z dne 14. marca 2012 o prodaji na kratko in določenih vidikih poslov kreditnih zamenjav, Ur. l. RS, št. 54/2012.

 
 
 
STRINJAM SE

Spletna stran uporablja piškotke za boljše delovanje

Z brskanjem po naši spletni strani se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke, ki so namenjeni vaši boljši uporabniški izkušnji na naši spletni strani. Za lastne potrebe analitike uporabljamo Google Analytics, ki v ta namen namesti piškotke (izbriši GA piškotke). Več o piškotkih.