Ureditev pogodbene kazni

V 247. členu Obligacijskega zakonika (OZ) je urejena pogodbena kazen. Upnik in dolžnik se lahko dogovorita, da bo dolžnik plačal upniku določen denarni znesek ali mu preskrbel kakšno drugo premoženjsko korist, če ne izpolni svoje obveznosti ali če zamudi z njeno izpolnitvijo (pogodbena kazen). Če iz pogodbe ne izhaja kaj drugega, se šteje, da je kazen dogovorjena za primer, če dolžnik zamudi z izpolnitvijo. Pogodbena kazen ne more biti dogovorjena za denarne obveznosti.

Stališče pravne stroke

OZ v tretjem odstavku 247. člena sicer resda izrecno določa, da pogodbena kazen ne more biti dogovorjena za denarne obveznosti.1 Pri tem je pomembno, da sta starejša teorija in sodna praksa določbo razlagali tako, da se za pogodbeno kazen ni dopustno dogovoriti niti za zamudo niti za neizpolnitev denarne obveznosti. Svoje stališče sta utemeljevali z dejstvom, da so za zamudo z izpolnitvijo denarne obveznosti določene že zamudne obresti.2 Vendar so se že takrat pojavljali pomisleki o pravilnosti omejenosti pogodbene kazni izključno na kršitev nedenarnih obveznosti.3 Novejša teorija zastopa stališče, da je dogovor o pogodbeni kazni dopusten tudi za primere neizpolnitve pogodbene obveznosti (ne pa za primere zamude).4 Tako stališče utemeljuje z dejstvom, da upnik v primeru odstopa od pogodbe zaradi zamude z izpolnitvijo, zaradi katerega nastane položaj neizpolnitve pogodbe v ožjem smislu, izgubi tako temeljno izpolnitveno upravičenje kakor tudi dodatne pravice zaradi zamude z izpolnitvijo, med drugim tudi pravico do zamudnih obresti. Tako mu ostane samo pravica do odškodnine. Zamudne obresti, ki opravljajo enako funkcijo kot pogodbena kazen, so zato ustrezno nadomestilo le v primeru zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti v ožjem pomenu, ne pa tudi v primeru, ko upnik zaradi zamude uresniči pravico odstopiti od pogodbe. Svoje stališče novejša teorija dodatno utemeljuje še s primerjavo z ureditvijo are, ki ima značilnost pogodbene kazni za primer neizpolnitve (65. člen OZ). Pravico do pogodbene kazni v višini are ima pogodbena stranka namreč ne glede na vrsto obveznosti druge pogodbene stranke, ki odgovarja za razvezo pogodbe zaradi neizpolnitve obveznosti.5

Viri:

1) Enako določbo je vseboval 270. člen ZOR.
2) Cigoj v Veliki komentar ZOR, II. knjiga, stran 967.
3) Cigoj v Veliki komentar ZOR, II. knjiga, stran 967.
4) Plavšak v Plavšak, Juhart, Vrenčur, Obligacijsko pravo, stran 873.
5) Plavšak v Plavšak, Juhart, Vrenčur, Obligacijsko pravo, stran 873, poglavje 28.16.3.2. in Anja Drev, Materialnopravni in procesni vidiki pogodbene kazni, Podjetje in delo, 2012, št. 1, str. 75.