Za obligacijska razmerja, ki so po naravi trajajoča, ni nujno, da je njihov čas trajanja določen že ob njihovem nastanku. Gre torej za razmerja za nedoločen čas, ki pa seveda niso neskončna. Kako torej pravilno odpovemo takšno razmerje? Je dovolj ustna notifikacija, ali je odpoved potrebno podati pisno? 

Prenehanje trajnega razmerja, sklenjenega za nedoločen čas ureja 333. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: »OZ«). Vsaka stranka ima pravico odpovedati pravno razmerje ves čas njegovega trajanja, razen če začasno ne obstajajo okoliščine, ki odpoved zadržujejo. Da bi lažje odgovorili na naslovno vprašanje, predpostavimo, da omenjenih zadrževalnih okoliščin ni. Za potrebe tega zapisa ob stran postavimo tudi vse pogodbe, za katere je zakonodajalec v prid višje stopnje varstva določenih oseb izrecno določil, da je odpoved možna le z vložitvijo tožbe.

Stranka razmerja, ki odpoved sprejme, njenih učinkov ne more in ne sme preprečiti. Sodišča tako ugotavljajo le relevanten podatek; ali je pravno razmerje odpovedano in je s tem prenehalo, ali ne. Odpoved označujemo kot enostransko izjavo trajnega obligacijskega razmerja, sklenjenega za nedoločen čas. OZ v 333. členu izrecno določa, da mora biti odpoved drugi stranki vročena. Kaj to pomeni v praksi?

Jasno je, da odpoved lahko učinkuje le, če druga stranka razmerja izve za voljo izjavitelja. V skladu z navedenim je potrebno za odpoved sprejeti modificirano prejemno teorijo, na kar je verjetno mislil zakonodajalec, ko je uporabil izraz vročena. Izraza »vročena« namreč ne smemo razlagati v smislu postopkovnih predpisov o osebnem vročanju. Odpoved je tako lahko stranki sporočena ustno ali s sredstvom za komunikacijo [1] .

Dobesedno enak odgovor na vprašanje tega prispevka daje tudi Obligacijsko pravo – splošni del, kar nedvomno potrjuje pravilnost in veljavnost naveden pravne teorije [2]. Odgovor na zastavljeno vprašanje pa bi lahko izluščili že iz splošne pravne logike 53. člena OZ. Le-ta namreč določa, da je oblične pogodbe mogoče razvezati z neobličnim sporazumom, razen če je za določen primer z zakonom predvideno kaj drugega ali če namen, zaradi katerega je za sklenitev pogodbe predpisana oblika, zahteva za razvezo pogodbe enako obliko.

Kljub temu, da se zdi, da je odgovor na zastavljeno vprašanje tega prispevka dokaj samoumeven, pa zapis končujem z opozorilom; pogodbene stranke se možnosti ustne odpovedi pogodbe za nedoločen čas velikokrat ne zavedajo, sodne prakse na to temo pa je izredno malo (v času zapisa tega članka je glede navedenega vprašanja revizijo dopustilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije, vendar o slednji še ni odločilo). Vse stranke omenjenih pogodbenih razmerij tako opozarjam, da možnost ustne odpovedi trajnega pogodbenega sodelovanja je možna in povsem pravno pravilna. Nikakor pa ne smemo pozabiti, da četudi ustna odpoved velja, pravne posledice ne nastopijo že s prejemom odpovedi, pač pa so le-te premaknjene za določen čas v prihodnosti – odpovedni rok.

[1] Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, 2. knjiga, stran 441-442
[2] Plavšak, Juhar, Vrenčur, Obligacijsko pravo – splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 1035 in naslednja

Pripravila:

Kim Rotar

Viri:

• Plavšak, N., Juhart, M., 2003. Obligacijski zakonik s komentarjem: Splošni del. Ljubljana: GV Založba,
• Plavšak N., Juhart, M., Vrenčur, R., 2009. Obligacijsko pravo: Splošni del. Ljubljana: GV Založba.