1. UVOD

Sodišče Evropske Unije je 3. julija 2019 v zadevi C–242/18 obravnavalo pogodbeno dogovorjeno odškodnino v primeru predčasnega razdrtja pogodbe o lizingu. V pogodbi o lizingu je bilo določeno, da lahko lizingodajalec v primeru odpovedi pogodbe zaradi krivdne neizpolnitve od lizingojemalca zahteva, da plača odškodnino v višini vsote vseh neplačanih obrokov lizinga za celotno trajanje pogodbe.

2. RELEVANTNO DEJANSKO STANJE

Lizingodajalec je z lizingojemalcem sklenil pogodbo o lizingu z opcijo odkupa, v skladu s katero se je lizingodajalec zavezal, da bo kupil zemljišče, ki ga je določil lizingojemalec, na njem zgradil obbjekt in ga skupaj z zemljiščem dal v uporabo lizingojemalcu. Pogodba je bila sklenjena za obdobje 11 let, šteto od začetka meseca, ki sledi mesecu dejanske izročitve predmeta pogodbe, v zameno za mesečne obroke lizinga. V pogodbi je bilo določeno, da lahko lizingodajalec, če lizingojemalec ne plača najmanj treh obrokov lizinga, predčasno odstopi od pogodbe in zahteva plačilo odškodnine v višini vseh še neplačanih obrokov lizinga za ves čas trajanja lizinga. Z odmerno odločbo je davčna uprava lizingodajalcu odmerila DDV na podlagi davčne osnove, ki predstavlja vsoto vseh obreokov lizinga za celotno obdobje trajanja pogodbe.

Lizingojemalec je prenehal poravnavati obroke, zato je zaradi krivdnega neizpolnjevanja obveznosti lizingojemalca, lizingodajalec enostransko razdrl pogodbo o lizingu. Tako je lizingodajalec pri davčni upravi zaprosil za vračilo DDV, ki je bil odmerjen v odmerni odločbi, vendar mu je bila zavrnjena. Spor se rešuje pred Vrhovnim upravnim sodiščem v Bolgariji, kjer lizingodajalec trdi, da mu je kršena pravica do zmanjšanja davčne osnove za odmero DDV v primeru razdrtja pogodbe, ki jo zagotavlja člen 90 Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL 2006, L 347, str. 1; v nadaljevanju: Direktiva o DDV).

90. člen Direktive o DDV-ju v prvem odstavku določa, da pri preklicu naročila, zavrnitvi ali celotnem ali delnem neplačilu ali znižanja cene po dobavi, se davčna osnova ustrezno zmanjša pod pogoji, ki jih določijo države članice. Države članice pa lahko od tega določila odstopijo le v primeru celotnega ali delnega neplačila.

3. PREDHODNO VPRAŠANJE

Vrhovno sodišče je na Sodišče Evropske Unije (v nadaljevanju: SEU) naslovilo za to blog objavo bistveno predhodno vprašanje in sicer:

1. Ali je mogoče prvi odstavek 90. člena Direktive o DDV razlagati tako, da pojem »zavrnitev« iz te določbe zajema položaj, v katerem lizingodajalec v okviru pogodbe o finančnem lizingu s prenosom lastništva ob njenem izteku, od lizingojemalca ne more več zahtevati plačilo obroka lizinga, ker je lizingodajalec zaradi neizpolnitve pogodbe s strani lizingojemalca razdrl pogodbo o lizingu, vendar ima na podlagi pogodbe pravico do odškodnine v višini vseh neplačanih obrokov, ki bi zapadli do izteka trajanja lizinga?

4. ODLOČITEV SODIŠČA EVROPSKE UNIJE

Uvodoma je potrebno opozoriti, da so v skladu s členom 2(1)(a) in (c) Direktive o DDV predmet DDV dobave blaga oziroma storitve, ki jih davčni zavezanec, ki deluje kot tak, opravi na ozemlju države članice za plačilo. Nadalje, drugi odstavek 90. člena Direktive o DDV, ki državam članicam omogoča, da v primeru popolnega ali delnega neplačila odstopijo od pravila, da država članica zmanjša davčno osnovo v primeru preklica naročila, zavrnitvi ali celotnem oziroma delnem neplačilu ali znižanju cene po dobavi. Možnost tega odstopanja, ki je strogo omejena na primere celotnega ali delnega neplačila, temelji na tem, da je lahko neplačilo protivrednosti v nekaterih okoliščinah in zaradi pravnega položaja v džravi članici težko preveriti ali pa je zgolj začasno.

V primeru odškodnine zaradi predčasnega razdrtja pogodbe je bilo v pogodbi o lizingu določeno, da lahko lizingodajalec v primeru odpovedi pogodbe zaradi krivdne neizpolnitve od lizingojemalca zahteva, da plača odškodnino v višini vsote vseh neplačanih obrokov lizinga za celotno trajanje pogodbe, brez preostale vrednosti sredstev in letnega zneska, izračunanega na podlagi obrestne mere, ki se uporablja za financiranje transakcije.

Že iz pretekle sodne prakse Sodišča Evropske unije izhaja, da je potrebno vnaprej določeni znesek, ki ga gospodarski subjekt prejme, če pride do predčasnega prenehanja pogodbe o opravljanju storitev, ker njegova stranka od nje odstopi ali iz razloga, ki se lahko pripiše tej stranki, in katerega višina ustreza znesku, ki bi ga ta subjekt prejel med preostankom navedenega obdobja, če do tega prenehanja ne bi prišlo, šteti kot plačilo za storitve, opravljene za plačilo, ki so kot take predmet DDV.

Sodišče je iz priloženih prilog ugotovilo, da je obveznost lizingodajalca in znesek, ki se zaračuna lizingojemalcu v primeru predčasnega prenehanja pogodbe, že določeni ob sklenitvi pogodbe. Poleg tega je ugotovilo, da dolgovani znesek zaradi predčasnega prenehanja pogodbe enak skupnemu znesku mesečnih obrokov, ki zapadejo v takojšnje plačilo, ne da bi se spremenila ekonomska stvarnost pogodbenega razmerja. To pomeni, da plačilo dolgovanega zneska zaradi razdrtja pogodbe lizingojemalcu omogoči, da prejme enak prihodek, kot bi ga prejel, če bi pogodba ostala v veljavi. Iz tega sledi, da je potrebno dolgovani znesek zaradi predčasnega prenehanja pogodbe obravnavati kot sestavni del skupnega zneska, ki se ga je lizingojemalec zavezal plačati za izpolnitev pogodbenih obveznosti lizingodajalca.

Na podlagi tega je sodišče zaključilo, da je potrebno odškodnino zaradi razdrtja pogodbe šteti za transakcijo, ki je predmet pogodbe o lizingu in je kot taka obdavčena z DDV.

5. SKLEPNO

Gre za pomembno odločbo na področju davčnega prava, saj pomembno vpliva na davčno obravnavo razdrtja lizing pogodb ter pogodbenih odškodnin v širšem smislu. Ob ustrezni uporabi analogije, lahko iz tega izpeljemo splošno pravilo in sicer, da dogovorjeno plačilo zaradi razdrtja lizing pogodbe ni prava odškodnina za razdrtje pogodbe, temveč je to plačilo za transakcijo, ki je predmet pogodbe in je kot tako obdavčeno z DDV.

Pripravil:

Leonardo Rok Lampret