Opredelitev distribucijske pogodbe:

Distribucijska pogodba je mešana pogodba z elementi agencijske in prodajne pogodbe. V večini držav distribucijska pogodba ni urejena kot poseben pogodbeni tip z zakonskimi obligacijskimi pravili. Tudi pri nas v zakonu ni urejena.

Za presojo pravnih vprašanj, povezanih s to pogodbo, se uporabljajo  določbe agencijske pogodbe, ki je urejena v Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju: OZ) od 807. člena do 836. člena, določbe Direktive Sveta 86/653/EGS in ter določbe prodajne pogodbe, urejene v členih od 435. do 527. OZ.

Z distribucijsko pogodbo se dajalec distribucije zaveže distributerju, da mu bo prodajal določeno blago zaradi distributerjeve nadaljnje prodaje tega blaga, distributer pa se poleg tega, da bo blago plačal, zaveže dajalcu distribucije, da bo trajno pospeševal prodajo tega blaga na določenem trgu.

Bistvene značilnosti distribucijske pogodbe:

• nakup zaradi nadaljnje prodaje blaga, obveznost promoviranja blaga in organizacije prodaje na določenem območju;
• dajalec distribucije zagotavlja distributerju privilegiran položaj na določenem območju, kar se kaže v tem, da dajalec distribucije le njemu (med osebami določenega območja) prodaja blago;
• trajnejše pogodbeno razmerje, stranki se dogovorita o pogojih sodelovanja za čas trajanja distribucijskega razmerja;
• zaupno razmerje ali vsaj razmerje lojalnosti, ki distributerju preprečuje, da bi sklenil distribucijsko pogodbo za istovrstne konkurenčne izdelke.

Pri distribucijski pogodbi je bistveno, da dobavitelju ni potrebno ustvariti svojega distribucijskega omrežja na ozemlju distribucije ali se zanašati na prodajo preko samostojnih subjektov, saj distribucijo proizvodov dobavitelja zagotavlja distributer. Distributer na trgu zagotavlja kontinuiteto preskrbe s proizvodi dobavitelja (distributer proizvode dobavitelja skladišči). Prav tako distributer zagotavlja poprodajni servis za trajno blago in je naklonjen pospeševanju prodaje teh proizvodov na primer s posebnimi ponudbami. Navedeno predstavlja dodano vrednost razmerju med dobaviteljem in distributerjem ob primerjavi s samo prodajo.

Glede na to, da gre za moderno (avtonomno) pogodbo gospodarskega prava, ki zakonsko ni urejena,  na določena vprašanja, ki se v zvezi s to pogodbo odpirajo v praksi, odgovarja pravna teorija in sodna praksa. Eno izmed takšnih vprašanj je tudi, katera pravna pravila uporabiti v primeru prenehanja distribucijske pogodbe. Pravna teorija se zavzema za stališče, da zaradi elementa trajnosti distribucijskega razmerja praviloma pride v poštev smiselna uporaba določb o prenehanju agencijske pogodbe in posledicah tega prenehanja.

Pravice distributerja ob prenehanju distribucijske pogodbe:

Ob prenehanju distribucijske pogodbe distributer lahko uveljavlja odpravnino. Sodišče mora v tem primeru presoditi, ali je distributer enako kot agent pri agencijski pogodbi, upravičen do odpravnine ali ne. 

V nacionalne zakonodaje je prenešena ureditev iz Direktive 86/653/EGS. Direktiva pozna dva sistema varstva trgovskega zastopnika  - distributerja (v nadaljevanju distributer), in sicer sistem odpravnine in sistem odškodnine za klientelo.

Slovenska ureditev je v OZ povzela sistem odpravnine. Urejen je v 833. in 834. členu OZ.

Distributer ima sicer možnost zahtevati tudi odškodnino, vendar mora dokazati, da škoda presega višino odpravnine. Izpolnjene morajo biti predpostavke splošne odškodninske odgovornosti: kršitev (neizpolnitev, nepravilna izpolnitev) pogodbene obveznosti, vzrok za kršitev izvira iz sfere druge pogodbene stranke, vzročna zveza med kršitvijo pogodbene obveznosti in škodo ter škoda, ki zaradi te kršitve nastane pogodbi zvesti stranki.

Nadalje ima distributer možnost zahtevati tudi odškodnino zaradi nespoštovanja odpovednega roka oziroma če je dobavitelj odpovedal pogodbo brez odpovednega roka in za to ni imel resnega vzroka (tretji odstavek 832. člena OZ). Za odpoved z rednim odpovednim rokom (v konkretnem primeru, če je pogodba trajala več kot 5 let, je reden odpovedni rok 6 mesecev, sicer pa 1 mesec za vsako začeto leto trajanja pogodbe) ni potreben noben razlog in se zanjo lahko odloči vsaka stranka kadarkoli, kar pomeni, da bi bilo v primeru odpovedi pogodbe brez odpovednega roka mogoče zahtevati le škodo, ki je nastala do začetnega dne rednega odpovednega roka.

Odpravnina in pridobitev pravice do odpravnine:

• Temeljna zahteva za nastanek pravice do odpravnine je, da je pogodba prenehala.
• Pravico do odpravnine ureja 833. člen OZ. Odpravnina je utemeljena, če obstajajo naslednji razlogi:

1. prizadevanje distributerja v času trajanja pogodbe;
2. znatna naročiteljeva korist;
3. posebne okoliščine.

Merilo distributerjeve uspešnosti in dobaviteljeve koristi so pogodbe, ki jih distributer sklene s tretjimi osebami, strankami, pri tem gre bodisi za nove stranke, bodisi za povečanje poslov z dosedanjimi strankami. Nove stranke so lahko tudi tiste, ki so sklenile pogodbo z dobaviteljem po prenehanju pogodbe, če je to posledica poprejšnjega distributerjevega delovanja – promocijske dejavnosti.

Navedena vzroka morata dobavitelju zagotoviti znatno korist. Ta se kaže v njegovem povečanem dohodku, v preprečitvi zmanjšanega dohodka ali v zmanjšanih stroških.

Posebne okoliščine morajo biti take, da je zaradi njih pravično, da distributer dobi odpravnino, na primer: izgubljeni dobiček, zanemarjanje drugih dobaviteljev, izguba posla, odpuščanje zaposlenih in podobno.

• Notifikacijska dolžnost distributerja!

Distributer je dolžan dobavitelja opozoriti na to, da bo zahteval odpravnino. Distributer mora v roku 1 leta po prenehanju pogodbe dobavitelju sporočiti, da bo uveljavljal pravico do odpravnine. To še ne pomeni, da je dolžan svoj bodoči zahtevek tudi vrednostno določiti in navesti podrobnejše podatke, ki utemeljuje odpravnino. Opustitev dolžnosti sporočila ima hude posledice. Distributer izgubi pravico do odpravnine! Obligacijski zakonik ne predpisuje posebne oblike za sporočilo. Lahko je tudi ustno. Smiselno in priporočljivo pa je, da je v pisni obliki, saj bo le na tak način omogočalo dokaz, da je distributer pravočasno poslal sporočilo.

Višina odpravnine:

Odpravnina se določi in izplača v enem znesku.

Tretji odstavek 833. člena OZ obravnava odpravnino v smislu povprečne letne provizije. Ob smiselni uporabi si navedeno določbo razlagamo, da odpravnina distributerju ne sme preseči povprečne letne marže (ki po vsebini pomeni provizijo) distributerja v zadnjih petih letih oziroma ustrezno krajšem času od sklenitve pogodbe.

Seveda pa ni ovire, da se distributer in dobavitelj dogovorita za višjo odpravnino, kot pa je določena omejitev v 3. odstavku 833. člena OZ.

Način računanja odpravnine v OZ ni določen.

Razlogi, ki izključujejo odpravnino:

Dobavitelj ni dolžan plačati odpravnine:

1. če je razlog za odpoved pogodbe na strani distributerja (npr. distributerjevo krivdno ravnanje – strožja zahteva kot neizpolnitev obveznosti, dobavitelj mora dokazati neko obliko distributerjeve krivde);
2. če je distributer sam odpovedal pogodbo iz razlogov, ki so na njegovi strani oziroma izhajajo iz njegove sfere.

Viri:

- Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo, 64/16 – odl. US in 20/18, členi 807 – 836),

- Plavšak, N., et al.:  Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), GV založba, Ljubljana 2004,

- Direktiva Sveta z dne 18. decembra 1986 o usklajevanju zakonodaje držav članic o samozaposlenih trgovskih zastopnikih (86/653/EGS): https://eur-lex.europa.eu/eli/dir/1986/653/oj

- sodna praksa.

Pripravila:

Ana Toni