1.       Individualni (paralelni) športi

V tej skupini športov, kot so naprimer tenis, plavanje, smučanje ali atletika, telesni stik med športniki z vidika športnega tekmovanja ni potreben. Pri takšnih športih lahko kljub temu pride do poškodb, ki jo stori en športnik drugemu. V takšnih primerih se za odškodninsko odgovornost uporabljajo splošna pravila in načeloma ni potrebe po omejitvi odgovornosti. Vsak udeleženec v takšnih športih mora biti skrben ter se do drugih obnašati obzirno in ravnati tako, da jih ne poškoduje, ogrozi ali na neprimeren način ovira. Paziti pa mora tudi na tveganja, ki so predvidljiva in so tipična za posamezno športno panogo.

2.      Smučanje

Za smučarje so pomemben vir pravil obnašanja in izogibanja poškodbam na smučišču pravila mednarodne smučarske zveze (FIS). Slednja določajo, da se smučarji in deskarji morajo v vsem obnašati tako, da ne ogrožajo in poškodujejo drug drugega. Večinsko stališče je, da pravila FIS nimajo značaja pravnih norm, vendar jih zaradi svoje razširjenosti lahko štejemo za merodajno konkretizacijo splošne zapovedi skrbnega obnašanja. Tuja sodna praksa se pri ugotavljanju odškodninske odgovornosti za smučarske nezgode sklicuje na kršitve teh pravil. [1]

V Sloveniji imamo poseben Zakon o varnosti na smučiščih, ki v 23. členu nalaga obveznosti smučarja, kjer v prvem odstavku navaja, da se mora smučar in druga oseba na smučišču seznaniti in ravnati v skladu s pravili FIS, z navodili o redu in varnosti ter o ravnanju smučarja in druge osebe na smučišču ter z označbami na smučišču.

Predvsem je zanimivo stališče sodne prakse kadar pride do poškodbe brez trčenja z drugim smučarjem in oškodovanec zahteva odškodnino od upravljavca smučišča, (praviloma) na podlagi objektivne odgovornosti. Sodišča njegov odškodninski zahtevek v celoti ali deloma zavrnejo z obrazložitvijo, da mora tudi smučar sam prilagoditi vožnjo glede na svoje sposobnosti in na razmere na smučišču.[2]

3.      Tenis

Tudi pri tenisu lahko prihaja do raznih poškodb in posledično do odškodninskih zahtevkov. Pri tenisu so se pravila za odškodninsko odgovornost razvila predvsem iz tuje sodne prakse. Igralec tenisa je običajno za škodo odgovoren naprimer takrat, kadar udari žogico nasprotniku, ko slednji še ni bil pripravljen na sprejem ali pa je pobiral leteče žogice na tleh, posledice zadetka v obraz pa so takšne in različne poškodbe obraza. V tenisu namreč velja pravica, da igralec ne sme začeti igre oziroma udariti žogice, dokler nasprotnik ni pripravljen.

Zanimivi pa so primeri, kadar pride do poškodbe brez kršitve pravil. V tenisu imamo tudi igro dvojic, kjer lahko igralec nehote zadane svojega kolega (ali celo nasprotnika), ki stoji ob mreži. Sprejeto stališče je, če v resnici ni bilo kršitve pravil in tudi sicer povzročitelju ni mogoče očitati malomarnosti ali celo naklepa, odškodninske odgovornosti ni. Slednje pa je utemeljeno z enakimi načelo kot pri »borbenih« športih (obrazloženo v nadaljevanju).[3]

4.       Alpinizem

Na področju alpinizma obstajajo vrsta različnih pravil, nasvetov in gorskih vodnikov, ki so namenjeni varnosti. Obstajajo tudi varnostni standardi v zvezi z nevarnostmi v gorah, metodika plezanja in hoje po ledenikih, lestvica zahtevnostih stopenj plezališč, iz katerih je mogoče povzeti tudi načela skrbnosti, ki jih udeleženec alpinizma mora upoštevati, da odvrne kakršnokoli nevarnost od sebe in soudeležencev. Poleg krivdne odgovornosti udeležencev alpinizma, kadar se udeleženci ne držijo navedenih standardov in pravil, lahko v primeru gorske nezgode gre tudi za uresničenje splošne nevarnosti v gorah, ki jo nosi vsak udeleženec sam oziroma vsi enako. [4]

5.       Športi z elementom boja

Pri športih z elementom boja je nevarnost nastanka poškodb večja. V takšnih situacijah odškodninsko pravo upošteva t.i. borbeni moment, ki je značilen za posamezni šport. Takšne športe kljub upoštevanju pravil, spremlja stopnja nevarnosti vzajemnega poškodovanja udeležencev. Pri teh športih oškodovanec ne more vedno zahtevati povrnitev škode.

V obligacijskem pravu velja temeljno načelo alterum non laedere, ki pomeni, da ne smemo drugemu škodovat. Torej se načeloma moramo izogniti, ali vsaj poskušati izogniti ravnanjem, iz katerih bi drugim lahko nastala škoda. To načelo pa je pri športih z elementom boja omejeno in sicer, posameznik, ki bo povzročil poškodbo zaradi manjših kršitev pravil, zaradi nepremišljenosti ali preutrujenosti v »žaru igre«, za poškodbe nasprotnika ne bo odškodninsko odgovarjal.^[5] Presoja se kaj bi naredil skrbni in obzirni športnik, vendar tudi tak športnik se občasnim lapsusom presoje ne more izogniti. Povzročitelj pa nedvomno odgovarja v primeru, ko grobo, nevarno in naklepno krši pravila. Omejitev odgovornosti pa velja le med trajanjem športne igre.^[6]

Pri takšnih športih je sprejeto stališče, da ni mogoče govoriti o privolitvi oškodovanca, saj gre za fikcijo. Udeleženec športa namreč nikakor ne privoli v poškodbo ali se odpove telesni celovitosti, ampak računa, da se bo poškodbam lahko izognil, sploh pa pričakuje, da bodo nasprotniki ravnali v skladu s pravili, zlasti tistimi, ki so namenjena varstvu udeležencev. O privolitvi bi lahko govorili takrat, kadar imamo pred seboj izjemno nevarne športe, pri katerih se verjetnost poškodbe približuje gotovosti in je glavni cilj takšnih športov fizična onesposobitev nasprotnika.[7]

6.        Nogomet

Iz nogometnih tekem smo velikokrat prizora, kjer se nogometni igralec poškoduje. Pravila igre Mednarodne nogometne zveze prepovedujejo nekatere nevarne načine igre in nešportno vedenje ter so za to predpisane določene sankcije. [8] Primer nedopustnih ravnanj so namerno spotikanje nasprotnika; če nasprotnika pljune; če namerno igra z roko; itd… Vratar ima v petmetrovkah posebno varstvo, saj ga v primeru boja za žogo ni dovoljeno napasti na enak način kot igralce, vendar pa se tudi igralec sme boriti toliko časa za žogo, dokler je vratar ne drži trdno v rokah. V zvezi s poškodbami povzročene vratarju, je obravnavalo Vrhovno sodišče RS, kjer je vratar med obrambo že zadržal žogo tako, da se je kot vratar vrgel nanjo, napadalec pa mu je poskušal zbiti žogo iz rok in v gol, pri tem pa ga je brcnil v vrat in glavo.[9]

Vendar kljub kršitvi 12. člena pravil, lahko sodišče zavrne zahtevek, saj je pri nogometu potrebno ohraniti borbenost v igri, saj v takšnih primerih vedno obstajajo situacije na meji med trdo in prepovedano igro. Potrebno je tudi izpostaviti, da sodišče pri ugotavljanju ni vezano na odločitev sodnika na igrišču.

7.       Sklep

Poškodbe v športu niso tako redke in veliko športnikov zaradi poškodb zaključijo svojo športno kariero, saj jih onesposobi dosegati vrhunske športne rezultate. V tej blog objavi smo izpostavili najpogostejše primere poškodb v športu. Sodišče pri uveljavljanju odškodninske odgovornosti vedno vzame v obzir vrsto oziroma panogo športa, v kateri oškodovanec sodeluje oziroma tekmuje, ter ravnanje oškodovanca pri športu, saj mora oškodovanec v posameznih športnih panogah prilagoditi izvajanje športa svojim zmožnostim in okoliščinam. Ugotavljanje teh okoliščin je predvsem pomembno pri podanosti deljene odgovornosti in s tem utemeljenost zahtevka oškodovanca.

Pripravil:

Leonardo Rok Lampret