Znamke so eden ključnih elementov za prepoznavo proizvajalcev in drugih subjektov na trgu, prav tako pa tudi njihovih izdelkov in storitev.

Glede na 42. člen Zakona o industrijski lastnini[1] (v nadaljevanju: ZIL-1) se lahko kot znamka registrira kakršenkoli znak ali kakršnakoli kombinacija znakov, ki omogočajo razlikovanje blaga ali storitev enega podjetja od blaga ali storitev drugega podjetja in jih je mogoče grafično prikazati. Pri tem ZIL-1 našteva besede, vključno z osebnimi imeni, črke, številke, figurativni elementi, tridimenzionalne podobe, vključno z obliko blaga ali njihove embalaže, in kombinacije barv kot tudi kakršnakoli kombinacija takih znakov.

Imetnik znamke ima tako izključno pravico do uporabe znamke, prav tako pa tudi druge izključne pravice. Nasproti tretjim osebam lahko imetnik znamke prepreči, da bi v gospodarskem prometu uporabljali:

• katerikoli znak, enak znamki, za enako blago ali storitve, ki so obseženi z znamko,
• katerikoli znak, pri katerem zaradi njegove enakosti ali podobnosti z znamko in enakosti ali podobnosti blaga ali storitev, obseženih z znamko in znakom, obstaja verjetnost zmede v javnosti, ki vključuje verjetnost povezovanja med znakom in znamko ter
• katerikoli znak, ki je enak ali podoben znamki za blago ali storitve, ki niso podobne tistim, ki so obseženi z znamko, če ima znamka v Republiki Sloveniji ugled, in če bi uporaba takega znaka brez upravičenega razloga izkoristila ali oškodovala značaj ali ugled znamke.[2]

V kolikor se v sodnem sporu presoja obstoj kršitve znamke glede enakosti ali podobnosti, se tako opravi primerjava enakosti ali podobnosti blaga med spornim znakom in znakom z znamko. Po primerjavi se izpelje sklep, s katerim se ugotavlja, ali v javnosti obstaja verjetnost zmede, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko. Kakšna je »verjetnost zmede« se določa glede na zmedo potrošnika glede izvora blaga ali storitev oziroma koliko bi lahko potrošnik nepravilno domneval, da blago izvira od istega proizvajalca ali ekonomsko povezanih družb.[3]

Prav tako pa je registrirana znamka varovana še s 44. člen ZIL-1, ki določa, da se kot znamka ne sme registrirati znak:

• enak prejšnji znamki druge osebe v primeru če gre za blago ali storitve, za katere je registracija zahtevana, enaki blagu ali storitvam, za katere je registrirana prejšnja znamka;
• enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe in če so blago ali storitve, na katere se nanašata znak in znamka, enaki ali podobni, zaradi česar obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko;
• enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe, ki je registrirana za blago ali storitve, ki niso enaki ali podobni blagu ali storitvam, za katere je bila registracija zahtevana, če bi uporaba takega znaka brez upravičenega razloga izkoristila ali oškodovala razlikovalni značaj ali ugled prejšnje znamke ali če bi uporaba takega znaka nakazovala povezanost med blagom ali storitvami in imetnikom prejšnje znamke in bi to utegnilo škodovati interesom imetnika prejšnje znamke;
• enak ali podoben znamki ali neregistriranemu znaku, ki je v Republiki Sloveniji znana znamka v smislu člena 6.bis Pariške konvencije ali tretjega odstavka 16. člena Sporazuma TRIPs;
• če imetnik znamke, registrirane v kakšni državi članici unije, ustanovljene na podlagi Pariške konvencije ali Svetovne trgovinske organizacije dokaže, da je ta znak brez njegovega pooblastila prijavil njegov posrednik ali zastopnik na svoje ime, ter
• če bi njegova uporaba nasprotovala prej pridobljenim pravicam do imena, osebnega portreta, označbe za rastlinsko sorto, geografske označbe ali drugi pravici industrijske lastnine ali prej pridobljeni avtorski pravici, razen če je imetnik prej pridobljene pravice izrecno soglašal z registracijo takega znaka.

V sodni praksi se iz tega razloga večkrat pojavi vprašanje podobnosti med znakom, ki se ga želi registrirati in med že obstoječim znakom.

Podobnost med znakoma se presoja v vsakem konkretnem primeru individualno, za določeno usmeritev pa je na voljo sodna praksa Sodišča EU, prav tako pa tudi sodna praksa nacionalnih sodišč. Pri presoji podobnosti je potrebno upoštevati celoten spekter podobnosti. V pomoč pri razlikovanju med znaki pa so lahko tudi začrtane smernice.

Izhajajoč iz sodne prakse namreč v javnosti obstaja verjetnost zmede, če obstaja nevarnost zamenjave znamk. To je treba presojati ob upoštevanju vseh okoliščin primera, tako da se upošteva vzajemno učinkovanje med stopnjo podobnosti znamk, stopnjo podobnosti blaga in storitev in razlikovalnim učinkom starejše znamke. Upošteva se namreč celotni vtis na povprečnega posameznika, ki ne ve, da obstajata dve različni znamki.[4]

Zanimiv primer pa se je pojavil na področju registracije znamke v farmacevtskem sektorju, kjer je običajno, da se kot znamka registrira beseda, ki uporabnikom omogoča hitro povezavo proizvoda z aktivno sestavino, boleznijo ali organom, katerega zdravljenju je proizvod namenjen, prav zaradi lažje prepoznave zdravilne učinkovine in namena uporabe. Prag razlikovalnega učinka je tako nižji, kot v primeru ostalih znamk. V obravnavanem primeru je namreč sodišče odločilo, da gre v sklopu farmacevtskih izdelkov za izdelke, pri nakupu katerih ima potrošnik, ki je razmeroma dobro obveščen ter razumno pozoren in preudaren, povišano stopnjo pozornosti. Tako je tudi v primeru enobesednih znakov, ki se začneta na isto črko, prav tako pa besedi vsebujeta iste črke, na področju farmacevtskih znakov, vtis podobnosti ni dovoljšen.[5]

V primeru podobnosti znakov lahko med potrošniki prihaja do zmede, zaradi česar je zakonsko iz različnih perspektiv urejeno, da se takšne situacije ne bi pojavljale. V praksi je včasih težko odločiti, ali podobnost obstaja ali ne. Pomembno je, da se presoja znamka v celoti, kot pa je razvidno iz prispevka, je za presojo standarda podobnosti pomembno tudi področje, v katerega se znamka uvršča.

 Pripravila Urška Stopar.