1. Uvodoma

V današnjem globalnem svetu, kjer je povezovanje s tujino skoraj neizogibno, je mednarodni element v pravnih razmerjih vsakdanjik posameznikov. Pri tem pa lahko fizična oseba vstopi v pravno razmerje s pravno osebo, ki opravlja svojo pridobitno dejavnost na trgu. Posebni položaj predvideva že naš Zakon o pravdnem postopku, vendar se uporablja samo v primerih, kjer imata tožnik in toženec stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Vprašanje pa se pojavi, kam vložiti tožbo, v kolikor je ena stranka v položaju potrošnika s stalnim prebivališčem v državi članici Evropske unije in je v pravnem razmerju prisoten pravno relevanten čezmejni element? Katero je merodajno pravo v potrošniških sporih? Vse posebnosti potrošniškega spora s čezmejnim elementom bodo predstavljene v nadaljevanju te blog objave.

2. Mednarodna pristojnost

Mednarodna pristojnost pomeni katero sodišče države članice bo pristojno za odločanje v konkretnem sporu. Pri določanju mednarodne pristojnosti sodišč v civilnih in gospodarskih zadevah se opremo na Uredbo (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, znana tudi kot Bruseljska Uredba I. Pri sporih s čezmejnim elementom se mednarodna pristojnost presoja določi glede na stalno prebivališče oziroma sedež tožene stranke. V kolikor pa imamo spor, ki izhaja iz potrošniške pogodbe, pa imamo podane določene posebnosti.
V zvezi s tem je potrebno uvodoma izpostaviti, da niso vsi spori, ki izvirajo iz potrošniške pogodbe, predmet posebnega urejanja. Namreč v skladu s 17. členom Bruseljske Uredbe I se za potrošniško pogodbo, kjer je podana posebnost pri pristojnosti sodišč, štejejo zgolj v naslednjih primerih:

• če gre za pogodbo o prodaji blaga na obroke;
• če gre za pogodbo o posojilu z obročnim odplačevanjem ali za kakršno koli drugo obliko posojila za financiranje prodaje blage; ali
• če je bila pogodba sklenjena z osebo, ki opravlja gospodarsko dejavnost v državi članici, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče, ali če na kakršne koli način usmerja to svojo dejavnost v to državo članico in sklenjena pogodba spada v okvir te dejavnosti.

V zvezi s tem je potrebno še izpostaviti, da se za potrošniško pogodbo v skladu s to določbo ne šteje pogodba o prevozu, razen pogodba, po katerih cena vključuje kombinacijo prevoza in namestitve. V kolikor je podana izmed prej naštetih okoliščin, se uporabljajo določbe Bruseljske Uredbe I, ki urejajo potrošniške pogodbe.
V skladu s temi določbami je za to mednarodno pristojnost podana izbirna pristojnost, in sicer lahko potrošnik vloži tožbo zoper drugo pogodbeno stranko poleg splošne pristojnosti (torej v državi njenega stalnega prebivališče), v kraju, kjer ima potrošnik stalno prebivališče. Je ena izmed redkih določb Bruseljske Uredbe I, ki hkrati določa tudi krajevno pristojnost sodišča. V kolikor pa je potrošnik tožena stranka, pa velja izključna mednarodna pristojnost, in sicer je lahko tožba vložena zgolj v državi, kjer ima potrošnik stalno prebivališče.

3. Usmerjanje ekonomske/komercialne dejavnosti v državo članico preko spleta

Eno izmed bolj spornih vprašanj v praksi je kdaj podjetje usmerja svojo ekonomsko dejavnost v državo članico, kadar oglašuje svoje storitve oziroma izdelke preko spleta. V zvezi s tem je sodišče Evropske unije razvilo določene smernice, in sicer po stališču sodne prakse Sodišča Evropske unije namreč zgolj gola prisotnost trgovca na internetu in možnost sklenitve pogodbe preko spleta ni dovolj, da bi lahko rekli, da trgovec usmerja svojo komercialno aktivnost na tuj trg. Da je pogoj izpolnjen, morajo biti iz spletne strani razvidni določeni elementi, da je trgovec ciljal na potrošnike iz drugih držav. Iz spletne strani ter dejavnosti trgovca mora biti razvidno, da želi trgovec dejansko usmerjati svojo dejavnost v določeno državo članico. V ta namen je Sodišče Evropske unije v sodni praksi razvilo eksemplifikativen seznam indicev, ki kažejo na namen usmerjanja svoje aktivnosti na tuj trg, in sicer:

• Uporaba tujega jezika;
• Telefonska številka z mednarodno klicno številko;
• Uporaba tuje valute;
• Spletni naslov s končnico .com;
• Objavljene izkušnje uporabnikov iz tujine, itd

4. Dogovor o mednarodni pristojnosti

Stranke v praksi pogosto že v sami pogodbi podrobneje določijo mednarodno pristojnost v primeru nastanka sporov. V zvezi s tem pa je potrebno izpostaviti, da v kolikor imamo potrošniški spor v skladu z določbami Bruseljske uredbe I, so dogovori o določitvi mednarodne pristojnosti v pogodbi nični. Upoštevaje načelo avtonomnosti klavzule o določitvi mednarodne pristojnost, to ne povzroči ničnosti ostalih določb pogodbe.

Pod določenimi pogoji pa je dogovor o pristojnosti dopusten, in sicer:

• če je dogovor o pristojnost sklenjen po nastanku spora, ali;
• omogoča potrošniku, da začne postopek pred sodišči, ki niso navedena v oddelku potrošniških sporov, ali;
• je sklenjen med potrošnikom in drugo pogodbeno stranko, ki imata oba v času sklenitve pogodbe stalno prebivališče ali običajno prebivališče v isti državi članici, in ki določa pristojnost sodišč te države članice, če ta dogovor ni v nasprotju s pravom te države članice.

5. Merodajno pravo

Merodajno pravo, ki se uporabi v potrošniških sporih s čezmejnim elementom, se presoja v skladu z Uredbo št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (v nadaljevanju: Rim I). V zvezi s tem je potrebno izpostaviti, da z razliko od mednarodne pristojnosti, kjer je lahko določena alternativa in lahko potrošnik izbira pristojnost sodišča med več možnimi državami članicami, je potrebno v zvezi z merodajnim pravom upoštevati, da je običajno na voljo zgolj ena možnost uporabe prava.

V skladu s 6. členom Rim I, se za potrošniško pogodbo uporablja pravo držav, v kateri ima potrošnik običajno prebivališče, pod pogojem, da podjetnik oziroma oseba, ki opravlja svojo poslovno ali poklicno dejavnosti:

• izvaja svoje poslovne ali poklicne dejavnosti v državi, v kateri ima potrošnik običajno prebivališče, ali;
• na kakršenkoli način usmerja take dejavnosti v to državo ali več držav, vključno s to državo

in da pogodba spada v okvir takih dejavnosti. Slednje okvir takih dejavnosti pa izhaja iz 17. člena Bruseljske uredbe I, ki so v tej blog objavi bili omenjeni predhodno.

Pri tem pa obstaja možnost, da se pogodbeni stranki kljub temu vnaprej dogovorita, katero pravo se bo uporabilo za urejanje njunega pogodbenega razmerja. Pri tem pa je potrebno upoštevati, da sama izbira ne sme potrošnika prikrajšati za zaščito, ki mu jo zagotavljajo določbe, od katerih ni dovoljeno odstopanje z dogovorom po pravu, ki bi se uporabljalo, v kolikor pogodbeni stranki ne bi izbrali drugega prava. To pomeni, da v kolikor ima potrošnik običajno prebivališče v državi članici Evropske unije in se v pogodbi dogovorita za uporabo prava tretje države, potemtakem se mora kljub temu zagotavljati minimalno varstvo potrošnika, ki mu ga zagotavlja Evropska unija s svojo zakonodajo. V kolikor pa pogodba ne izpolnjuje predvidenih pogojev, ki se zahtevajo za potrošniško pogodbo, potem pa se v primeru odsotnosti izrecnega dogovora presoja po 4. členu Rim I, in sicer za to blog objavo izpostavljamo najpogostejše, v kolikor gre za prodajno pogodbo, se uporabi pravo države, v kateri ima običajno prebivališče prodajalec oziroma v kolikor gre za pogodbo o opravljanju storitev, se uporabi pravo države, v kateri ima običajno prebivališče izvajalec storitev.

Pripravil:
Leonardo Rok Lampret