Skladno z določbami Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: ZDR-1) se lahko delavec in delodajalec v pogodbi o zaposlitvi dogovorita, da delavec določen čas po prenehanju pogodbe o zaposlitvi ne bo opravljal delodajalcu konkurenčne dejavnosti. Z institutom konkurenčne klavzule delodajalec zavaruje tehnične dosežke, komercialna znanja, pogodbene zveze ipd., prepreči izkoriščanje teh znanj v konkurenčne namene in na ta način varuje svoje legitimne interese. Po drugi strani konkurenčna klavzula omejuje pravice delavca pri svobodni izbiri zaposlitve (49. člen Ustave RS) in svobodni gospodarski pobudi (74. člen Ustave RS), zaradi česar mu v skladu z zakonom pripada ustrezno denarno nadomestilo. Zakon pa določa, da mora delodajalec delavcu izplačevati denarno nadomestilo za ves čas spoštovanja prepovedi pod pogojem, da spoštovanje konkurenčne klavzule onemogoča pridobitev zaslužka, primerljivega delavčevi prejšnji plači (1. odstavek 41. člena ZDR-1). Minimalno nadomestilo, ki ga je dolžan izplačevati delodajalec, mora mesečno znašati najmanj tretjino povprečne mesečne plače delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi (2. odstavek 41. člena ZDR-1). Konkurenčne klavzula se mora določiti s pogodbo o zaposlitvi, drugače ne velja (2. in 3. odstavek 41. člena ZDR-1).

Ali je delavec dolžan izkazati, da ga konkurenčna klavzula omejuje pri pridobitvi primerljivega zaslužka?

V pravni teoriji in sodni praksi je sprejeto stališče, da delavcu pripada nadomestilo, brez da bi moral dokazovati, da ga konkurenčna klavzula kakorkoli omejuje pri pridobivanju primerljivega zaslužka oziroma da je konkurenčne dejavnosti sploh imel možnost opravljati (ob predpostavki, da v času veljavnosti konkurenčne klavzule ne opravlja nobenih konkurenčnih ravnanj).[1] Posebni dogovori v pogodbi o zaposlitvi, ki bi delavčevo pravico do prejema nadomestila pogojevali s tem, da delavec izkaže, da si je prizadeval pridobiti zaslužek, primerljiv prejšnjemu, pa mu je bilo to zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule onemogočeno, je v nasprotju z načelom ekvivalence in 41. členom ZDR-1.[2] Glede na navedeno bi lahko sklepali, da delavcu nadomestilo pripada že, če konkurenčno klavzulo spoštuje, četudi v času trajanja konkurenčne klavzule dejansko ni imel možnosti konkuriranja delodajalcu in celo, če je pri iskanju nove zaposlitve in glede prizadevanja za pridobitev zaslužka povsem pasiven ter posledično ne pridobiva nikakršnega zaslužka. Kljub temu pa bi se lahko delavčevo namerno izogibanje pridobivanju zaslužka lahko štelo kot zloraba pravice.[3]

Ali je lahko delavec upravičen do nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule tudi v primeru, da pri novem delodajalcu prejema enako ali višjo plačo?

Delavec, ki kljub spoštovanju konkurenčne klavzule uspe pridobivati primerljiv zaslužek (ker se je zaposlil pri nekonkurenčni družbi ali ker opravlja samostojno dejavnost, ki v ničemer ni povezana z dejavnostjo pri prejšnjem delodajalcu), do nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule ni upravičen. Dejansko pridobivanje primerljivega zaslužka namreč pomeni, da ga konkurenčna klavzula pri tem ne onemogoča, delavec ne utrpi nobene izgube in posledično v skladu z določbo 1. odstavka 41. člena ZDR-1 do nadomestila ni upravičen. V takem primeru bi bila pridobitev nadomestila tudi v nasprotju s splošnimi načeli civilnega prava (načelo vestnosti in poštenja, prepoved zlorabe pravic). Takšno stališče je zavzeto v novejši sodni praksi[4] in pravni teoriji.[5] Iz nemškega zakona (Handelsgesetzbuch, »HGB«) celo izhaja, da delavec zaradi izplačila nadomestila ne sme biti obogaten oziroma v boljšem položaju.[6]

V nekoliko starejši sodni praksi pa je mogoče zaslediti ravno nasprotno stališče, da delavcu pripada nadomestilo tudi, če na novem delovnem mestu prejema višjo plačo, saj je s privolitvijo v omejitev svoje ustavne pravice do proste izbire zaposlitve utrpel moralno škodo.[7] Odločilni razlog, zaradi katerega je delavec upravičen do nadomestila je v tem, da se delavec s pogodbo vnaprej zaveže, da ne bo konkurenčno deloval in si tako omeji možnost proste izbire zaposlitve oz. svobodne gospodarske pobude, s tem pa tudi zmanjša možnost pridobivanja dohodka.[8]

Glede na tako nasprotujoča si stališča v sodni praksi je morda smiselno pri določitvi nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule v pogodbi o zaposlitvi v izogib dvomu jasno določiti, da se to delavcu izplača le pod pogojem, da spoštovanje konkurenčne klavzule onemogoča pridobitev zaslužka, primerljivega delavčevi prejšnji plači.

Ali se lahko delavec in delodajalec dogovorita drugače – da nadomestilo delavcu pripade že, če spoštuje konkurenčno klavzulo?

Iz starejše sodne prakse[9] je mogoče zaslediti, da je sodišče priznavalo nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule glede na konkretno opredelitev te pravice v pogodbi o zaposlitvi. Pogodbeni stranki se torej s pogodbo o zaposlitvi lahko izrecno dogovorita, da po prenehanju delovnega razmerja delavcu pripada nadomestilo ne glede na to, ali so se delavčeve zmožnosti pri pridobivanju dohodka res zmanjšale in da posledično delavcu pripada nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule že, če po prenehanju pogodbe o zaposlitvi konkurenčno klavzulo spoštuje. Tudi iz novejše sodne prakse izhaja, da se lahko konkurenčna klavzula dogovori na način, ki je za delavca manj obremenjujoč oziroma pomeni manjši poseg v njegovi ustavni pravici do proste izbire zaposlitve in proste gospodarske pobude.[10]

Določba 1. odstavka 41. člena ZDR-1 torej ne omejuje delavca in delodajalca, da se o izplačilu denarnega nadomestila dogovorita tudi za primere, če spoštovanje konkurenčne klavzule ne onemogoča delavca pri pridobitvi zaslužka, primerljivega prejšnji plači. Na tem mestu se postavlja vprašanje, ali je takšen dogovor sploh skladen s samim namenom nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule.

Kdaj gre za primerljiv zaslužek?

Kot prehodno navedeno, ZDR-1 v 1. odstavku 41. člena določa, da mora delodajalec delavcu za ves čas spoštovanja prepovedi mesečno izplačevati denarno nadomestilo, če spoštovanje konkurenčne klavzule po 2. in 3. odstavku 40. člena ZDR onemogoča pridobitev zaslužka, primerljivega delavčevi prejšnji plači. Zakon postavlja kot predpogoj za nastanek te obveznosti delodajalca, da spoštovanje konkurenčne klavzule delavcu onemogoča pridobitev »primerljivega zaslužka«. Zakon tega pojma ne definira, prav tako pa ni zaslediti definicije v pravni teoriji ali sodni praksi; sodišče zato v vsakem konkretnem primeru presoja, ali predstavlja določen zaslužek, ki ga delavec prejema, primerljiv zaslužek prejšnji plači.

V sodni praksi je mogoče zaslediti primer, ko je sodišče štelo, da zaslužek po prenehanju delovnega razmerja ni primerljiv s prejšnjim zaslužkom oz. plačo, in sicer je bila razlika med obema zaslužkoma očitna: »Tožnik je po prenehanju pogodbe o zaposlitvi prejemal pokojnino v višini 1.182,83 EUR, v času zaposlitve na delovnem mestu poveljnik-direktor pa je povprečna plača znašala 3.319,75 EUR.«.[11]

Sklepno

Glede na povzete odprte dileme v zvezi s pravico do nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule lahko zaključimo, da je smiselno ta vprašanja kar se da natančno urediti s pogodbo o zaposlitvi, vendar ob upoštevanju zakonskih okvirov. Tako ni odveč, da se delavec in delodajalec kljub zakonski določbi iz 1. odstavka 41.člena ZDR-1 izrecno dogovorita, da pravica do nadomestila delavcu pripada pod pogojem, da ga spoštovanje konkurenčne klavzule onemogoča pri pridobivanju primerljivega zaslužka in da posledično nima te pravice, če materialno ni prizadet. Pri določanju morebitnih drugih pogojev za nastanek pravice do izplačila nadomestila (kot npr. da mora delavec dokazati, da bi lahko le z uporabo pridobljenih znanj in zvez pridobil primerljiv zaslužek) pa velja biti posebej pazljiv, saj iz sodne prakse izhaja, da takšne konkurenčne klavzule niso dopustne. Prav tako je primerno določiti obveznost delavca, da delodajalca po prenehanju delovnega razmerja obvešča o svojih dohodkih, če te prejema, saj te obveznosti zakon ne določa.

Pripravila
Vesna Poles Segulin

[1] Senčur Peček D., v Bečan I., et al., Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2016, str. 240. Sodba VDSS Pdp 236/2014 z dne 10.07.2014, sodba VDSS Pdp 350/2017 z dne 31.08.2017.

[2] VSRS Sodba VIII Ips 7/2020 z dne 09.06.2020.

[3] Kaluža Aleš, Pravica do nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule, Pravna praksa, št. 47, 2018, str. 9-10.

[4] Sodba VDSS Pdp 818/2015 z dne 28.01.2016, sodba VDSS Pdp 1152/2003 z dne 25.9.2003.

[5] Senčur Peček D., v Bečan I., et al., Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2016, str. 240. Belopavlovič Nataša, Konkurenčna klavzula, Pravna praksa, št. 23, 2005, str. 20-21.

[6] Šetinc Tekavc M., Denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule, Pravna praksa, št. 22-23, 2003, str. 17-20.

[7] Sodba VDSS Pdp 817/1999 z dne 18. 11.1999, citirano v Senčur Peček D., v Bečan I., et al., Zakon o delovnih razmerjih (ZDR) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2008, str. 193.

[8] VDSS Pdp 461/1998, Sklep VDS Pdp 860/2000 z dne 07.02.2002.

[9] Sklep VS RS VIII Ips 99/97 z dne 23.09.1997.

[10] Sodba VSRS VIII Ips 41/2019 z dne 10.09.2019.

[11] Sodba VDSS Pdp 236/2014 z dne 10.07.2014.