Pogodbena kazen in nekatere temeljne značilnosti

Pogodbena kazen in nekatere temeljne značilnosti

10.03.2023

Pogodbeni stranki se lahko skladno z 247. členom Obligacijskega zakonika (OZ) dogovorita, da bo dolžnik plačal upniku pogodbeno kazen, če svoje obveznosti ne bo izpolnil ali je ne bo izpolnil pravočasno. Kot pogodbena kazen se običajno določi poljuben denarni znesek, lahko pa se dolžniku upniku tudi zaveže, da mu bo preskrbel kakšno drugo premoženjsko korist. Pogodbena kazen je akcesorna obveznosti, na katere zavarovanje se nanaša, kar pomeni, da deli pravno usodo te glavne obveznosti. Stranki se lahko dogovorita za pogodbeno kazen, če glavna obveznosti ni izpolnitev denarne obveznosti.

Ena izmed bistvenih značilnosti pogodbene kazni je v tem, da jo lahko upnik uveljavlja ne glede na to, ali mu je zaradi zamude ali neizpolnitve nastala škoda v takšni višini in tudi če mu ni nastala nobena škoda. V primeru, da je upniku nastala škoda, ki večja od pogodbene kazni, pa ima vedno pravico zahtevati razliko do popolne odškodnine.

V primerih, ko je pogodbena kazen dogovorjena za neizpolnitev obveznosti, lahko upnik zahteva bodisi izpolnitev obveznosti bodisi pogodbeno kazen in posledično pravico zahtevati izpolnitev obveznosti izgubi, če je zahteval plačilo pogodbene kazni. Nasprotno pa velja, ko je pogodbena kazen dogovorjena za primer zamude z izpolnitvijo obveznosti, saj lahko takrat upnik uveljavlja hkrati temeljni izpolnitveni zahtevek in pogodbeno kazen za zamudo. Če v takšnem primeru upnik oziroma pogodbi zvesta stranka sprejme izpolnitev obveznosti (kljub dolžnikovi zamudi), lahko upnik uveljavlja pogodbeno kazen zgolj, če je dolžniku nemudoma sporočil, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni (5. odstavek 251. člena OZ). Upnik mora torej najkasneje ob sprejemu izpolnitve obveznosti dolžniku sporočiti, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni, saj v nasprotnem primeru te pravice ne more uveljavljati. Zakon tako določa nekakšno domnevo, da se je pogodbi zvesta stranka odpovedala pravici do pogodbene kazni s tem, ko je s strani dolžnika sprejela izpolnitev obveznosti. To domnevo upnik ovrže, če izjavi, da pri pogodbeni kazni vztraja. Namen zakonske zahteve po pridržku pravice do pogodbene kazni je v zagotavljanju pravne varnost dolžnika na način, da te ne bi ostal v negotovosti o tem, ali se je upnik s sprejemom izpolnitve odrekel svoji pravici do pogodbene kazni. Navedena določba je skladno s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS dispozitivne narave.

Sodišče v vsakem konkretnem primeru posebej ugotavlja, ali določena izjava upnika pomeni izjavo o pridržanju pravice do pogodbene kazni. V izjavi o pridržanju ni potrebno, da upnik navede točen znesek pogodbene kazni, mora pa iz vsebine izjave izhajati jasna in nedvoumna izjava, da pri pogodbeni kazni vztraja.

V sodni praski se postavlja vprašanje, kdaj najprej in najkasneje lahko upnik poda takšno izjavo. Vrhovno sodišče RS (sodba III Ips 109/2001 z dne 06.06.2002) je v zvezi s tem zavzelo stališče, da lahko upnik poda izjavo, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni najkasneje po sprejemu izpolnitve s strani dolžnika, lahko pa jo poda že prej, in sicer, ko je dolžnik prišel v zamudo ter tudi v trenutku, ko je gotovo, da bo do zamude šele prišlo (tako pravno mnenje Vrhovnega sodišča SRS, sprejeto na občni seji 20.12.1978, Poročilo o sodni praksi II/1978, str. 43 in 44). Upniku kasneje te izjave ni treba več ponavljati, ker je že z navedeno predhodno izjavo pridobil pravico terjati pogodbeno kazen.

Običajno se takšno izjavo lahko zapiše v primopredajni zapisnik, če ga stranki ob prevzemu izpolnitve sestavita, pri gradbeni pogodbi pa si je potrebno pravico do pogodbene kazni pridržati najkasneje ob dokončnem obračunu.

V skladu z določbo 250. člena OZ upnik ne more zahtevati pogodbene kazni, če je do zamude prišlo zaradi vzroka, za katerega dolžnik ne odgovarja. Domneva se, da je vzrok za kršitev pogodbe v sferi pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti, ta pa lahko to domnevo ovrže. Dolžnik se lahko razbremeni odgovornosti, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti oziroma da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, ki so nastale po sklenitvi pogodbe in ki jih ni mogel preprečiti, odpraviti in se jim tudi ne izogniti.

Višina pogodbene kazni je lahko poljubno določena, bodisi v skupnem znesku, v odstotku, za vsak dan zamude ali kako drugače. Na dolžnikovo zahtevo lahko sodišče zmanjša pogodbeno kazen, če spozna, da je glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti nesorazmerno visoka. Pri presoji sorazmernosti višine pogodbene kazni sodišče upošteva njen dvojen pomen, in sicer, da gre za vnaprej dogovorjen znesek škode, ki se mora povrniti, kot tudi, da gre za sredstvo zagotavljanja (pravočasne) izpolnitve oziroma preventivnega vpliva na preprečevanje kršitev pogodbenih obveznosti.

 

Pripravila:
Vesna Poles Segulin

 


 

  • Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 97/07 s spremembami in dopolnitvami,
  • Plavšak Nina, Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana, 2004,
  • Sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 41/2016-3 z dne 13.06.2017,
  • Sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 109/2001 z dne 06.06.2002.

 

 
 
 
STRINJAM SE

Spletna stran uporablja piškotke za boljše delovanje

Z brskanjem po naši spletni strani se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke, ki so namenjeni vaši boljši uporabniški izkušnji na naši spletni strani. Za lastne potrebe analitike uporabljamo Google Analytics, ki v ta namen namesti piškotke (izbriši GA piškotke). Več o piškotkih.