Sodba sodišča z dne 24. novembra 2020 - C‑59/19 - Wikingerhof GmbH Co. KG proti Booking.com BV

Med družbo Wikingerhof GmbH & Co. KG, ki upravlja hotel v Nemčiji in družbo Booking.com BV iz Nizozemske, ki upravlja platformo za rezervacijo nastanitev, je bilo na nemškem sodišču vložena tožba glede nekaterih praks Booking.com, ki naj bi pomenile zlorabo prevladujočega položaja. Družbi sta v pogodbi, ki sta jo sklenili, določili krajevno pristojnost sodišča. Sodišče EU je odločalo, ali se tako dogovorjena pristojnost upošteva, če gre za spor o stvari, ki se nanaša tudi na zlorabo prevladujočega položaja.

DEJANSKO STANJE

Med družbo Wikingerhof in družbo Booking.com je bila sklenjena tipska pogodba, v kateri je bilo določeno, da se poleg pogodbe upoštevajo splošni pogoji poslovanja, ki so objavljeni na spletni strani booking.com ter da so ti pogoji sestavni del pogodbe.

Družba Booking.com je večkrat spremenila splošne pogoje, pri tem pa je družba Wikingerhof enkrat pisno nasprotovala vključitvi nove različice splošnih pogojev.

Družba Wikingerhof je pri deželnem sodišču v Nemčiji vložila tožbo, s katero je predlagala, naj se družbi Booking.com prepove naslednje:

• prepoved navedbe „ugodnejša cena“ ali „znižana cena“ na platformi rezervacij brez privolitve družbe Wikingerhof,
• odvzem dostopa do kontaktnih podatkov, ki jih zagotavljajo njeni pogodbeni partnerji na tej platformi,
• prepoved, da ob podanih iskalnih poizvedbah, razvrstitev hotela, ki ga upravlja družba Wikingerhof, pogojuje s plačilom provizije višje od 15 %.

S tožbo je še zatrjevala, da je morala skleniti navedeno pogodbo z družbo Booking.com, zaradi moči, ki jo ima družba Booking.com na trgu posredniških storitev in portalov rezervacij nastanitve, kljub nekaterim njenim nepoštenim praksam, ki so v nasprotju s konkurenčnim pravom.

Družba Booking.com se je sklicevala na krajevno in mednarodno nepristojnost deželnega sodišča v Nemčiji, ker je v sklenjeni pogodbi med družbama bil dogovor o pristojnosti za krajevno pristojna sodišča v Amsterdamu.

SOJENJE NA NACIONALNIH SODIŠČIH

Deželno sodišče je sprva sicer odločilo, da o tožbi ne more odločati zaradi neobstoja krajevne in mednarodne pristojnosti, kar je bilo potrjeno tudi na naslednji stopnji sojenja.

Ob vloženi reviziji s strani družbe Wikingerhof pa je sodišče poudarilo, da se vprašanje morebitnega vpliva dogovora o pristojnosti ne postavlja, zaradi tega, ker ta dogovor ni bil veljavno sklenjen v skladu z zahtevami, ki izhajajo iz člena 25 Uredbe št. 1215/2012. Sodišče je tako menilo, da postopek v glavni stvari spada med zadeve v zvezi z delikti ali kvazidelikti v smislu člena 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012, ker je družba Wikingerhof podpisala pogodbo, v kateri so bili navedeni pogoji, le zaradi prevladujočega položaja družbe Booking.com, pri čemer se z njimi ni prostovoljno strinjala. Spor v glavni stvari tako ne zajema zgolj vprašanja razlage te pogodbe, ampak tudi vprašanje, ali so določeni pogoji s strani podjetja Booking.com takšni, da pomenijo zlorabo položaja in so kot taki v nasprotju s pravili konkurenčnega prava.

PREDHODNO VPRAŠANJE

Sodišču EU je bilo zato v predhodno odločanje predloženo vprašanje:

„Ali je treba člen 7, točka 2, [Uredbe št. 1215/2012] razlagati tako, da je za tožbo za prenehanje določenih ravnanj podana pristojnost po kraju delikta, če je mogoče, da je očitano ravnanje v skladu s pogodbenimi določbami dopustno, vendar tožeča stranka zatrjuje, da te določbe temeljijo na zlorabi prevladujočega položaja tožene stranke na trgu?“

ODLOČITEV

Sodišče je odločilo, da se za tožbo, s katero se zahteva prenehanje nekaterih ravnanj, ki se izvajajo v okviru pogodbenega razmerja med tožečo in toženo stranko, pri čemer ta tožba temelji na trditvi o zlorabi prevladujočega položaja, ki pomeni kršitev konkurenčnega prava, treba člen 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 razlagati tako, da se uporablja za tožbo, s katero se navedeno zahteva.

Družba Wikingerhof  se je namreč v tožbi sklicevala na kršitev nemškega konkurenčnega prava, glede splošne prepovedi zlorabe prevladujočega položaja, kar pomeni, da ni odvisna od kakršne koli pogodbe ali druge prostovoljne zaveze. V primeru, ko se tožeča stranka v tožbi sklicuje na pravila o deliktni ali kvazideliktni odgovornosti (na kršitev zakonsko določene obveznosti) in v zvezi s tem ni nujno preučiti vsebine pogodbe, da se presodi zakonitost ali nezakonitost takšnega ravnanja, spada pravni temelj tožbe med zadeve v zvezi z delikti ali kvazidelikti v smislu člena 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012.

Pripravila:

Urška Stopar, mag. prav.