Vrhovno sodišče je v primeru z opr. št. I Up 88/2020 z dne 5. 8. 2020 odločalo o vprašanju dostopa do informacij javnega značaja pred pravnomočnostjo sodbe.

Informacijski pooblaščenec je na podlagi pritožbe vlagatelja zahteve organu naložil, da mora v določenem roku in na določen način stranki z interesom posredovati fotokopijo delne odločbe, v preostalem delu je pritožbo stranke z interesom zavrnil. Zavezanec se z odločitvijo Informacijskega pooblaščenca ni strinjal in predlagal izdajo začasne odredbe zaradi težko popravljive škode, ki bi mu nastala v primeru posredovanja delne odločbe vlagatelju zahteve, saj zahtevani podatki predstavljajo poslovno skrivnost, vsebina delne odločbe pa se nanaša na domnevne kršitve, za katere se je izkazalo, da to niso, in na proizvode, za katere se je izkazalo, da ne bi smeli biti zajeti z delno odločbo, saj je bila ta delna odločba s sodbo sodišča prve stopnje odpravljena. Zoper sklep, s katerim je bilo predlogu za izdajo začasne odredbe ugodeno, se je pritožil vlagatelj zahteve z utemeljitvijo, da tožnica ni niti zatrjevala niti izkazala vseh potrebnih pogojev za izdajo začasne odredbe, saj ni pojasnila, kakšna škoda konkretno bi ji utegnila nastati v primeru razkritja informacij javnega značaja.

Skladno s tretjim odstavkom 10. člena ZInfP mora organ v skladu z odločbo informacijske pooblaščenke prosilcu poslati zahtevani dokument, če zoper to odločbo ni sprožil upravnega spora. To pomeni, da tožba organa zadrži izvršitev odločbe in da je izpolnitev naložene obveznosti po samem zakonu vezana na okoliščino pravnomočne odločbe. Ta nastopi s pravnomočnostjo odločitve o zakonitosti odločbe v upravnem sporu. Suspenzivnost tožbe organa pomeni torej zakonsko izjemo od splošnega pravila, da tožba v upravnem sporu ne ovira izvršitve upravnega akta, ki pomeni, da so ob odsotnosti drugačne določbe izvršljivi že dokončni upravni akti.

Z ZInfP ni določene suspenzivnosti tožbe za primer, ko tožbo vloži oseba, na katero se nanašajo zahtevani dokumenti, torej stranska udeleženka iz upravnega postopka, kar pomeni, da lahko odločitev izvršitve odločbe do pravnomočne odločitve v upravnem sporu doseže z uporabo instituta začasne odredbe. Pri razlagi pogoja težko popravljive škode, ki naj bi nastala tožniku v primeru neodložene izvršitve odločbe, je tako potrebno upoštevati tudi razloge oziroma posledice, pred nastopom katerih je zavarovan tožnik. Stališče Vrhovnega sodišča v tovrstnih primerih je, da je dostop do informacij javnega značaja pred pravnomočnostjo sodbe mogoč le izjemoma, saj po (morebiti nezakonitem) posredovanju določenih informacij javnosti posledic tega po naravi stvari praviloma ni mogoče več odpraviti, ter da se to dejstvo obravnava kot težko popravljivo škodo in tudi ne potrebuje obsežnejše utemeljitve. Kot škoda je lahko razumljeno tudi stanje, povzročeno z vnaprejšnjim posredovanjem informacij, ki še ni presojeno kot zakonito, če bi njihovo razkritje pomenilo prikrajšanje tožnika na področju njegovega delovanja. Ker v primeru ugoditve tožbi vrnitev v prejšnje stanje glede razkritih informacij ni mogoča, je v tem pogledu tudi ugotovljeno prikrajšanje nepopravljivo, sodno varstvo pa zato brez pomena. Za utemeljitev pravno upoštevne škode v konkretnem primeru je zato zadoščala izkazanost povezave med vsebino podatkov in informacij, ki bodo predmet presoje v upravnem sporu, in njihovim pomenom za delovanje tožnice kot gospodarskega subjekta.

Sodišče je na podlagi vsega odločilo, da je dostop do informacij javnega značaja pred pravnomočnostjo sodbe možen le v izjemnih primerih, saj po tem, ko se določene informacije javnosti posredujejo tega po naravi stvari praviloma ni mogoče več odpraviti.

Pripravila:

Urška Stopar, mag. prava