V praksi pogosto prihaja do situacij, ko umetniškega dela ne ustvari en sam avtor, temveč večje število oseb. V takšnih primerih se postavi vprašanje, kakšna so avtorskopravna razmerja med njimi in pod kakšnimi pogoji lahko posamezen avtor razpolaga s svojimi pravicami na skupaj ustvarjenem delu.

Najtesnejšo obliko sodelovanja med avtorji predstavlja soavtorstvo, ki ga Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju: ZASP) ureja v 12. členu. O soavtorstvu govorimo takrat, ko je avtorsko delo, ki je bilo ustvarjeno v sodelovanju dveh ali več oseb, nedeljiva celota. To pomeni, da so prispevki posameznih soavtorjev do takšne mere zliti v celoto, da se ne morejo več ločeno izkoriščati.[1]

Obseg prispevkov posameznih soavtorjev k skupnemu delu je lahko enak (npr. vsak 1/3) ali različen, v vsakem primeru pa mora biti prispevek vsakega avtorja vsaj tolikšen, da izpolnjuje splošne predpostavke za avtorsko delo po 5. členu ZASP.[2]

Na tako ustvarjenem avtorskem delu pripada soavtorjem nedeljiva avtorska pravica. To pomeni, da lahko soavtorji o uporabi (t.j. premoženjskem izkoriščanju) avtorskega dela odločajo le vsi skupaj (soglasno), pri čemer posamezen soavtor ne sme preprečiti uporabe dela, če bi bilo to v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Deleži posameznih soavtorjev pri izkoriščanju dela se določijo v sorazmerju z dejanskim prispevkom vsakega izmed njih, razen če se s pogodbo deleži uredijo drugače.

V primeru kršitve avtorskih pravic lahko vsak soavtor sam zahteva varstvo celotne pravice na soavtorskem delu (165. člen ZASP). Soavtorstvo pomembno vpliva tudi na trajanje pravic, saj avtorska pravica na soavtorskem delu traja še 70 let po smrti tistega avtorja, ki je umrl zadnji.

Glede avdiovizualnih del ZASP izrecno določa, da za soavtorje veljajo avtor priredbe, pisec scenarija, avtor dialogov, direktor fotografije, glavni režiser, skladatelj filmske glasbe (če je glasba ustvarjena posebej za uporabo v tem delu) ter glavni animator (če je animacija v filmu bistven element).

Od soavtorjev je treba razlikovati avtorje združenih del iz 13. člena ZASP. Združeno delo nastane takrat, ko različni avtorji samo združijo svoja dela zaradi skupnega izkoriščanja, njihova dela pa niso bila ustvarjena skupno in bi se lahko še naprej ločeno izkoriščala.[3] ZASP združenih del podrobneje ne ureja, temveč določa, da se zanje smiselno uporabljajo pravila o soavtorstvu. Ker združeno delo ni nedeljiva celota, velja, da tečejo roki trajanja avtorske pravice ločeno za vsako delo posebej.

Zakon posebej ureja tudi kolektivno avtorsko delo (100. člen ZASP), kjer gre za delo, ki je ustvarjeno na pobudo in v organizaciji naročnika (npr. enciklopedija, slovar ali zbornik). Pri kolektivnem avtorskem delu sodeluje veliko število soavtorjev, objavi in uporablja pa se pod naročnikovim imenom. Če ni s pogodbo določeno drugače, se šteje, da so materialne avtorske in druge pravice avtorjev na kolektivnem delu izključno in neomejeno prenesene na naročnika.

Pripravila:

Valentina Prete