Ali se investitor in projektant lahko zaneseta na izdano lokacijsko informacijo?

Ali se investitor in projektant lahko zaneseta na izdano lokacijsko informacijo?

14.03.2022

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za povrnitev škode investitorju, nastale zaradi spreminjanja prostorskih aktov s strani občine kot tožene stranke, kar je investitorju onemogočilo gradnjo večstanovanjskega objekta po projektu in s tem povezan nastop negativnih posledic. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je projektant tisti, ki mora preveriti, ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom, saj podlaga za projektiranje ni lokacijska informacija, ampak prostorski akt. Zato naj bi bil glede na lokacijsko informacijo (ki se je v obravnavanem primeru izkazala za napačno) projektant dolžan sam preveriti vsebino veljavnih prostorskih aktov. Ker tega ni storil celovito, je po stališču sodišča prve stopnje investitorju neposredno odgovoren za nastalo škodo.

Sodišče druge stopnje je pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje, da zanašanje zgolj na lokacijsko informacijo in potrdilo o namenski rabi, ki ju je pridobil prodajalec, ne kažeta na zadostno skrbnost tožnika kot investitorja oziroma projektanta. Po stališču pritožbenega sodišča lokacijska informacija in potrdilo o namenski rabi investitorja in projektanta ne odvezujeta preverbe, ali dokumenta odražata pravno veljavno ureditev območja.

VSRS je v obravnavanem primeru dopustilo revizijo glede naslednjih vprašanj:

  • ali se občina (tožena stranka) lahko razbremeni odgovornosti za škodo, ki nastane kot posledica neusklajenosti prostorskih aktov s sklicevanjem na neskrbnost investitorja in projektanta pri projektiranju, in
  • ali sta potrdilo o namenski rabi in lokacijska informacija (kot potrdilo iz uradne evidence in javna listina) dokumenta, na katera se lahko udeleženec v pravnem prometu (investitor) zanese.

VSRS je v sklepu, opr. št. III Ips 24/2021 z dne 14. 12. 2021 pojasnilo, da imata tako lokacijska informacija kot tudi potrdilo o namenski rabi zemljišča skladno z določbami Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1) in Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt) značaj potrdila iz uradne evidence  in  s tem javne listine,[2] ki dokazuje resničnost tega, kar se v njej potrjuje ali določa.[3] Zato je VSRS zavzelo stališče, da ni najti razumnega razloga za to, da se glede vprašanja „podatkov o namenski rabi prostora" investitor in projektant ne bi smela nanje upravičeno zanesti.

Odgovor na drugo dopuščeno revizijsko vprašanje je tako pritrdilen. Investitor (in projektant) se lahko zanese(-ta) tako na izdano potrdilo o namenski rabi kot tudi na izdano lokacijsko informacijo.

Pri tem je VSRS poudarilo, da imata obe listini omejen čas veljave, to je do uveljavitve spremembe prostorskih aktov. Če se za območje oziroma zemljišče, na katerega se nanašata lokacijska informacija, pripravlja sprememba prostorskega akta, je v lokacijski informaciji to treba posebej navesti.[4]

Pri odgovoru na prvo dopuščeno revizijsko vprašanje pa je VSRS izhajalo iz ugotovitve, da je bil izvedbeni občinski akt odlok občine kot tožene stranke o prostorskih ureditvenih pogojih, ki je veljal v času izdaje lokacijske informacije in potrdila o namenski rabi zemljišča, v neskladju z odlokom o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega plana občine.

VSRS je tako v navedeni odločbi zapisalo, da je življenjsko logično, da se občina odgovornosti za škodo zaradi lastne napake,[5] ne more razbremeniti na račun očitka investitorju in projektantu o pomanjkanju skrbnosti, ker sama nista preverjala skladnosti izvedbenega akta z odlokom o dolgoročnem planu.

Pripravila:

Mateja Marolt

 

                                                                

[1] Prim. tudi z določbo četrtega odstavka 279. člena in tretjega odstavka 326. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-3).

[2] Tretji odstavek 179. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) določa, da potrdila in druge listine o dejstvih, o katerih se vodi uradna evidenca, veljajo za javne listine.

[3] Prvi odstavek 224. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

[4] Četrti odstavek 80. člena ZUreP-1 in drugi odstavek 105. člena ZPNačrt. Prim. tudi z določbo prvega odstavka 279. člena ZUreP-3.

[5] Z vprašanjem, ali gre za t. i. zakonodajno protipravnost, se sodišči prve in druge stopnje še nista ukvarjali.

 
 
 
STRINJAM SE

Spletna stran uporablja piškotke za boljše delovanje

Z brskanjem po naši spletni strani se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke, ki so namenjeni vaši boljši uporabniški izkušnji na naši spletni strani. Za lastne potrebe analitike uporabljamo Google Analytics, ki v ta namen namesti piškotke (izbriši GA piškotke). Več o piškotkih.