Dejansko stanje primera:

Silvo Plut je prvič moril leta 1990. Umor sošolke Marjance Matjašič je priznal,  zaradi česar je bil obsojen na 15 let zaporne kazni (odsedel jih je 13 let). Leta 2002 je odpotoval v Srbijo, kjer je leta 2004 umoril svojo drugo žrtev, nosečo 18-letno Jasmino Djošić. Po vrnitvi v Slovenijo ga je policija aretirala na podlagi tiralice za rop pošte v Polhovem Gradcu. Po osmih mesecih so ga izpustili, čeprav je slovenska policija razpolagala s poročili iz Srbije, da naj bi Silva Pluta preiskovali zaradi umora Jasmine Djošić, na nevarnost pa so že v tistem času opozarjale tudi praktično vse medijske hiše. Silvo Plut se je uspešno skrival, občasno pa je s skrite lokacije komuniciral z mediji, kar je stopnjevalo pritisk javnosti.

V februarski noči leta 2006 je vdrl v hišo Mirka Ulčarja in njegove žene Ljubice Ulčar ter ju pričakal s sekiro in nožem. Mirku Ulčarju je uspelo pobegniti, Ljubica pa te sreče ni imela. Oktobra 2006 je bil spoznan za krivega umora Ljubice Ulčar in poskusa umora Mirka Ulčarja, za kar je bil obsojen na 30-letno zaporno kazen. Vzporedno s sojenjem v Sloveniji so Silvu Plutu za umor Jasmine Djošić v njegovi odsotnosti sodili tudi v Srbiji. Sodišče v Nišu ga je leta 2007 obsodilo na 40 let zapora. Med prestajanjem zaporne kazni, je Silvo Plut vzel še zadnje življenje, in sicer svoje.

Mirko Ulčar in njegovi otroci (tožniki) so s tožbo od sodišča zahtevali, naj razsodi, da jim je država dolžna plačati odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jim je nastala zaradi smrti žene in matere. Navedli so, da je bila v času umora, zaradi umora Jasmine Djošić, v Srbiji že predlagana izdaja mednarodne tiralice. Temelj tožbene naracije za odgovornost države je bil, da država ni ukrepala pravilno pri vseh prejšnjih dejanjih, tj. država je vedela, da je Silvo Plut nevaren, vendar je opustila  svojo temeljno dolžnost varovanja posameznikov. Država je bila dolžna postopati in pridobiti dokaze zoper Silva Pluta, saj je bil podan utemeljen sum. Če bi tožilstvo in policija ravnala na način, kot se pričakuje, Silvo Plut v priporu ne bi bil sposoben izvršiti tako grozovitega kaznivega dejanja.

Odškodninska odgovornost države za kazniva dejanja posameznikov:

Kot v prejšnjem delu že omenjeno je država odškodninsko odgovorna za škodo, ki izvira iz protipravnega ravnanja državnih organov, ki so povezana z izvrševanjem oblasti. O oblastnem ravnanju nedvomno govorimo pri nalogi države preganjati kazniva dejanja, saj si država pridržuje monopol nad prisilo, tj. (tudi) pri delovanju policije.

Težko si predstavljamo, da bi bila država odgovorna prav za vsa kazniva dejanja, ki se pripetijo na njenem ozemlju, pač pa je odškodninska odgovornost vzpostavljena le v izjemnih primerih, ko pride do izvršitve kaznivega dejanja takrat, ko bi bilo mogoče preprečiti nevarnost, ki je bila vnaprej znana ali pričakovana. Za vzpostavitev odgovornosti države, se torej moramo vprašati,

(1)    ali so državni organi prezrli očitno grozečo nevarnost in tako sami prispevali k izvršitvi kaznivega dejanja ter

(2)    kakšne so bile dolžnosti varstva posameznikov pred KD drugih posameznikov in ali je država svoje obveznosti kršila

V primeru Plut je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da država ni odškodninsko odgovorna, saj državni organi niso ravnali protipravno. Pri tem se je oprlo na določbe 520. člena Zakona o kazenskem postopku, na podlagi katerega bi Republika Slovenija lahko prevzela kazenski pregon le na podlagi zahteve Srbije. Temeljni razlogi za odločitev sodišča prve stopnje so bili, da utemeljen sum umora v Srbiji ni bil izkazan, ker naj o tem ne bi bilo materialnih dokazov, da je bila Republika Slovenija zelo aktivno, ko je šlo za prevzem pregona Silva Pluta, vendar je aktivnejše ravnanje Republike Slovenije onemogočala Srbija, ki v tem postopku ni sodelovala, zato tudi Republika Slovenija ni mogla pridobiti dokazov ter da država ni mogla vedeti, da je ogroženo ravno življenje Ljubice Ulčar.[1]

Višje sodišče v Ljubljani je po temelju ugodilo pritožbi tožnikov. Sodišče druge stopnje je svojo odločitev utemeljilo s tem, da bi slovenski organi v zvezi z umorom v Srbiji morali predlagati pripor, tj. da so bili izpolnjeni vsi zakonski pogoji za odreditev pripora. Sodišče druge stopnje je navedlo, da slovensko sodišče seveda ne more odločati o uvedbi kazenskega postopka na podlagi zahteve za preiskavo ali obtožnice, ki jo je za umor vložil srbski tožilec. Izpostavilo pa je, da bi naš državni tožilec moral bodisi zahtevati preiskavo ali vložiti obtožnico brez preiskave ter da so procesna dejanja kot so zaslišanje in ogled, hišna in osebna preiskava ter izvedenstvo, ki jih opravijo srbski organi, veljavna tudi pri v Sloveniji, če niso bili opravljena s kršitvijo človekovih pravic. Ugotovitve sodišča druge stopnje v zvezi z odgovornostjo države, je kasneje potrdilo tudi Vrhovno sodišče.

Republika Slovenije je opustila dolžno ravnanje, saj bi iz okoliščin primera kaznivo dejanje lahko predvidela in preprečila. Skladno s 34. členom Ustave RS mora država varovati posameznika pred ravnanjem države in posamezniki. Iz pravice posameznika do varnosti izhaja, da zoper osebo, ki je osumljena storitve kaznivega dejanja, država odredi pripor. Višje sodišče tudi navaja, da nekooperativnost srbskih oblasti ne razbremeni odgovornosti Slovenije.[2]

Sklepno:

Vrhovno sodišče RS se je v svoji sodbi, s katero je zavrnilo revizijo, najbolj posvetilo protipravnosti, kot elementu odškodninske odgovornosti države. Vrhovno sodišče je navedlo, da je določba 26. člena URS materialni odsev ustavnega načela pravne države, ker določa pravico do povračila škode zaradi protipravnega ravnanja javnopravnih oseb. Ne gre za klasično, marveč posebno vrsto odgovornosti kot zaščito, ki jo je deležen vsakdo pred morebitno škodo, ki mu jo povzroči država s protipravnimi dejanji.

V 26. členu URS so urejene predpostavke za obstoj odškodninske odgovornosti: protipravnost ravnanja osebe ali organa, ki opravlja službo ali dejavnost državnega organa oziroma nosilca javnih pooblastil, škoda in vzročna zveza med njima.

Ravnanje nosilca oblasti je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Pri presoji, ali je bilo ravnanje državnega organa protipravno, je treba izhajati iz narave njegovega dela. Vsaka zmotna uporaba materialnega prava in kršitev določb postopka nikakor še ne pomeni protipravnega ravnanja. Iz okoliščin konkretnega primera mora biti razvidno, da je pristojni organ pri izvajanju javne funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je njegovo ravnanje postalo protipravno. Ravnanje nosilca oblasti ima seveda lahko tudi značaj opustitve. Vrhovno sodišče pravi, da bi morali slovenski organi, takoj po sporočilu s strani Srbije o grozovitem dejanju na območju Srbije, izvesti postopek v Sloveniji in predlagati odredbo pripora. Odločitev, da bi se moralo Silva Pluta pripreti, predstavlja tako očitno odločitev, da gre za kršitev 26. člena URS.

Pripravil:

Rok Poklukar

Viri:

• Ustava Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148, 47/13– UZ90,97,99, 75/16 – UZ70a in 92/21 – UZ62a);
• sodba Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 3518/2009 z dne 3. 3. 2010;
• sodba Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 280/2010 z dne 26. 1. 2012.;
• Možina, Damjan, Odškodninska odgovornost države, Pravni letopis 2013, izvirni znanstveni članek UDK 342.22:347.56(497.4).

[1] Nedavno pred umorom Ljubice Ulčar, je Silvo Plut oropal pošto. Povezava? Silvo Plut sliši govorice, da ga je za rop ovadil ravno Mirko Ulčar. Iz prvostopenjske odločbe je očitno, da sta Plut in Ulčar prišla v kontakt, zato je toliko bolj nerazumno, da prvostopenjsko sodišče kot eno izmed ključnih okoliščin navaja, da država ni mogla vedeti da je Ljubica med ogroženimi (predvsem z vidika zatrjevanega pomanjkanja vzročne zveze).

[2] Eden izmed temeljnih razlogov za odločitev prvostopenjskega je bil ta, da so bile Srbske oblasti pasivne.