S pogodbo o organiziranju potovanja se organizator potovanja zavezuje, da bo priskrbel potniku skupek storitev, ki jih sestavljajo: prevoz, bivanje in druge storitve, ki so z njimi povezane, potnik pa se zavezuje, da bo organizatorju za to plačal skupno (pavšalno) ceno.[1] Skladno s sklenjeno pogodbo je ena izmed temeljnih obveznosti organizatorja potovanja, da potniku nudi storitve s pogodbeno dogovorjeno vsebino in lastnostmi, ter skrbi za pravice in interese potnika v skladu z dobrimi poslovnimi običaji na tem področju.

Nasprotno ravnanje lahko predstavlja kršitev pogodbe o organiziranju potovanja in temelj za morebitno uveljavljanje odškodninske odgovornosti organizatorja skladno s splošnimi pravili obligacijskega prava in določbami Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot). Slednji med drugim določa, da organizator potovanja odgovarja za izpolnitev pogodbe o paketnem potovanju, ne glede na to, ali vključene potovalne storitve izvaja sam ali jih izvaja drugo podjetje.[2]

V primeru nepopolnih ali nekakovostnih storitev lahko potnik torej utrpi tako premoženjsko prikrajšanje kot tudi nepremoženjsko škodo. Skladno z določbo 57.e člena ZVPot in splošnimi pravili obligacijskega prava lahko potrošnik za vsako obdobje, v katerem je obstajala neskladnost izvedenih potovalnih storitev s pogodbo o paketnem potovanju, zahteva sorazmerno znižanje cene, razen če organizator potovanja dokaže, da je za neskladnost odgovoren potrošnik. Prav tako zakon določa, da ima potrošnik pravico, da mu organizator potovanja brez nepotrebnega odlašanja povrne vsakršno škodo, ki mu je nastala zaradi neskladnosti s pogodbo, razen če organizator potovanja dokaže, da ta posledica ne izvira iz njegove sfere.

Poleg zahtevka za znižanje kupnine in povračilo premoženjske škode ima potrošnik v primeru kršitve obveznosti organizatorja potovanja iz turistične pogodbe pravico zahtevati tudi povrnitev nepremoženjske škode zaradi izgube zadovoljstva na počitnicah. Priznavanje te škode se je tudi v slovenski sodni praksi uveljavilo preko sodbe Sodišča EU v zadevi Leitner, št. C-168/00 z dne 12. 3. 2002.

Skladno s stališčem Vrhovnega sodišča RS je pri tem treba upoštevati, da gre pri izgubi užitka na dopustu za poseg v osebnostno pravico do duševne integritete.[3] Učinek kršitev turistične pogodbe lahko torej znatno skali dopustniško zadovoljstvo, ki je v sodobni družbi pomembna dobrina in ga posameznik glede na vsebino sklenjene pogodbe (npr. zlasti upoštevaje ceno potovanja, dogovorjen namen in lastnosti) utemeljeno pričakuje.

Tudi pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi izgube užitka na dopustu pa je po eni strani pomembno subjektivno doživljanje oškodovanca ob izgubi takšnega zadovoljstva, po drugi strani pa so v okviru objektivne pogojenosti višine odškodnine pomembni tudi naslednji dejavniki: dogovorjen namen, lastnosti in cena potovanja ter intenzivnost in trajanje kršitve pogodbe. Višina odškodnine je torej odvisna od okoliščin vsakega posameznega primera. Načeloma pa velja, da so za višjo ceno pričakovanja glede kakovosti dopustniških doživetij utemeljeno višja. Prav tako bodo pričakovanja praviloma višja pri enkratnih (na primer poročnih) ali dlje časa načrtovanih potovanjih. Intenzivnost in trajanje kršitve pogodbe v razmerju do utemeljenih pričakovanj pa pomembno vplivata na oceno intenzivnosti izgube užitka in s tem na obseg nastale škode ter posledično tudi višine odškodnine iz tega naslova. Zgolj neznatne pomanjkljivosti pa ne zadoščajo za prisojo odškodnine. Ob tem je treba upoštevati tudi trajanje potovanja, saj pri krajših potovanjih praviloma že dan ali dva trajajoča kršitev pogodbe ne bo pomenila zgolj neznatne škode.[4]

Pripravila:

odvetnica Mateja Marolt

[1] Prvi odstavek 883. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

[2] Prvi odstavek 57.e člena ZVPot.

[3] Prim. s sklepom Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 160/2013 z dne 23. 4. 2015.

[4] Prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 69/2020 z dne 2. 3.2022.