Skladno s pravno teorijo in sodno prakso je pogodba o finančnem leasingu posel modernega avtonomnega gospodarskega prava. Gre za inominatno pogodbeno razmerje, ki ga zakonodaja izrecno ne ureja. Zato pri presoji položajev v to razmerje vključenih pogodbenih strank stopijo v ospredje predvsem pravila pogodbenega prava in posredno tudi veljavna zakonska pravila, ki urejajo pogodbeno avtonomijo strank na civilnopravnem področju.¹

V praksi je finančni leasing najbolj poznan na področju leasinga vozil. Za razliko od operativnega leasinga, pri katerem lastnik predmeta leasinga tudi po koncu leasing razmerja ostane leasingodajalec, pa pri finančnem leasingu lastnik predmeta leasinga po koncu leasinga postane leasingojemalec. Finančni leasing zato najustrezneje opredelimo na naslednji način: Za finančni leasing gre, ko se nakup določene stvari v razmerju do končnega kupca pravnoformalno sprovede tako, da prodajalec stvar proda leasingodajalcu, ta pa jo proda naprej leasingojemalcu tako, da jo leasingojemalec od leasingodajalca vzame v najem za določen čas, pri čemer s plačilom zadnjega obroka najemnine leasingojemalec postane tudi lastnik te stvari.²

Pogodba o finančnem leasingu lahko preneha iz različnih razlogov. Za namen tega prispevka način prenehanja delimo na i) redno prenehanje pogodbe s potekom časa, za katerega je bila sklenjena in izpolnitvijo obveznosti po pogodbi oziroma pred tem zaradi predčasnega plačila obveznosti iz naslova leasinga ter ii) razvezo pogodbe iz razlogov na strani leasingojemalca.³ Med slednjimi je v praksi najpogostejši razlog zamuda s plačevanjem obroka leasinga, poleg tega pa tudi druge kršitve pogodbe s strani leasingojemalca (npr. uporaba ali razpolaganje s predmetom leasinga v nasprotju s pogodbo). Možnosti predčasnega prenehanja oziroma odpovedi pogodbe, njihove učinke in druge modalitete podrobneje urejajo posamezna določila pogodbe o finančnem leasingu oziroma splošni pogoji, kot sestavni del te pogodbe. Ker namreč pravne posledice prenehanja pogodbe o finančnem leasingu niso izrecno urejene s prisilnimi predpisi, se stranki v okviru pogodbene avtonomije (ki je omejena s prisilnimi določbami in temeljnimi načeli pogodbenega urejanja razmerij) lahko prosto dogovorita za posledice prenehanja te pogodbe, med drugim tudi glede vprašanja, na kakšen način se bo izračunal pozitivni pogodbeni interes leasingodajalca v primeru odpovedi pogodbe iz razlogov na strani leasingojemalca.

Načeloma velja, da je primeru razveze pogodbe o finančnem leasingu s strani leasingodajalca zaradi kršitve obveznosti leasingojemalca, da plačuje obroke leasinga v pogodbeno določenem znesku in roku, leasingojemalec dolžan na svoje stroške vrniti predmet leasinga in poravnati preostale obroke leasinga, pri čemer se odšteje pogodbene obresti posameznih obrokov, ki so zaradi predčasnega prenehanja pogodbe naenkrat dospeli v plačilo.

Tako teorija kot sodna praksa se je ukvarjala z vprašanjem, ali je morda leasingodajalec v takšnem primeru neupravičeno obogaten, tudi v okviru tretjega odstavka 243. člena Obligacijskega zakonika,⁴ ki določa, da je v primeru kršitve pogodbe, če je poleg škode za upnika nastala tudi kakšna korist, to korist treba pri odmeri odškodnine primerno upoštevati.

Z vprašanjem, ali je pravilno stališče, po katerem leasingojemalcu v primeru prenehanja (odstopa) razvezanih leasing pogodb ne pripada presežek vrednosti predmeta leasinga po poplačilu vseh obveznosti do leasingodajalca, se je nedavno ukvarjalo tudi Vrhovno sodišče.⁵ Na omenjeno vprašanje je v okviru revizijskih navedb in konkretnih okoliščin obravnavanega primera odgovorilo pritrdilno, pri čemer je poudarilo, da takšen odgovor na revizijsko vprašanje ni utemeljen z okoliščino, da je leasnigodajalec lastnik predmeta leasniga, temveč z odsotnostjo pravne podlage za obveznost leasnigodajalca, da v okoliščinah primera⁶ plača obravnavani presežek. Vrhovno sodišče je pri ugotavljanju odsotnosti ustrezne podlage izhajalo zlasti iz določb splošnih pogojev. Pri tem je zapisalo, da dejstvo, da vrednost vrnjenega predmeta leasinga, ki je z njim zlita, presega odškodnino za škodo, ki je zaradi kršitve pogodbe in razveze pogodbe nastala leasingodajalcu, samo zase v okoliščinah primera ne utemelji zahtevka leasingojemalca iz naslova neupravičene obogatitve za plačilo obravnavanega presežka v razmerju do leasingodajalca. Če bi v okoliščinah primera pritrdili utemeljenosti obogatitvenega zahtevka, bi (revizijsko) sodišče z institutom neopravičene obogatitve poseglo v pogodbeno opredeljeno vsebino pravic in obveznosti pravdnih strank. To pa po stališču Vrhovnega sodišča ni sprejemljivo, ker smisel in namen obogatitvenih zahtevkov, ni niti obid niti dopolnjevanje pogodbeno urejene vsebine.

Pripravila: odvetnica Mateja Marolt Potočan

¹ Prim. s sodbo in sklepom Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 508/2007 z dne 11. 3. 2010. Tako tudi Franc Seljak v odklonilnem ločenem mnenju k sodbi Vrhovnega sodišča, opr. št. III Ips 6/2022 z dne 7. 11. 2023.
² Tako Višje sodišče v Ljubljani v sodbi, opr. št. I Cp 496/2010 z dne 14. 4. 2010.
³ Poleg teh razlogov je prenehanje pogodbe o finančnem leasingu možno tudi zaradi prenehanja oziroma smrti pogodbene stranke, napak volje pri sklepanju      pogodbe, nezmožnosti izpolnitve, za katero ne odgovarja nobena izmed strank, višje sile in podobno.
⁴ Uradni list RS, št. 97/07 s spremembami, v nadaljevanju: OZ.
⁵ Podrobneje gl. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 6/2022 z dne 7. 11. 2023.
⁶ V konkretnem primeru leasingodajalec kot tožena stranka ob razvezi pogodbe zaradi vpisanih obremenitev na predmetu leasinga po njegovi vrnitvi z njim ni mogel razpolagati, oziroma, je bil predmet leasinga ob vrnitvi v posest brez tržne vrednosti.