V vsakem procesu, v katerem sodelujejo ali pa so ga ustvarili ljudje, je neizogibno, da pride do napak. Če upoštevamo navedeno so napake lahko sistemske ali človeške, vendar imajo zmeraj element malomarnosti oz. odstopanje od zahtevane skrbnosti. Širši javnosti je dobro poznano načelo skrbnosti po 6. odstavku Obligacijskega zakonika, ki se v omenjenem členu stopnjuje po odstavkih, in sicer v 1. odstavku skrbnost dobrega gospodarja kot temeljna skrbnost ter v 2. odstavku skrbnost dobrega strokovnjaka kot višji standard. Obe obliki skrbnosti se nanašata na udeležence v obligacijskih razmerjih. Vsaka kršitev omenjenih standardov skrbnosti v obligacijskih razmerji odpira pot do odškodninskih zahtevkov samih oškodovancev.

V sedanji državni ureditvi je neizogibno, da se fizične in pravne osebe poslužujejo storitev državnih organov ali pa so stranke v njenih postopkih. Trenutno vse postopke državnih organov vodijo ljudje, zato je v kontekstu uvodnega stavka normalno pričakovati tudi napake državnih organov. Ustava Republike Slovenije v 1. odstavku 26. člena določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Tukaj že vidimo ločitev od klasične civilne sfere, saj temelj odgovornosti predstavlja protipravnost oz. protipravno ravnanje.

Kaj pa če upravni organ naredi zelo preprosto očitno napako, zaradi katere stranka utrpi škodo (npr. da se postopek zavleče ali pa se konča njej na škodo). Napaka je take narave, da izgleda kot spregled ali napačen vnos preprostih podatkov oz. da v konkretnem postopku ne terja večjega napora. Ali se takšna napaka sploh lahko šteje za protipravno ravnanje?

Ne glede nato, ali gre za preprosto ali pa kompleksno dejanje državnega organa, je to lahko protipravno in v skladu s tem podlaga za pravico do povračila škode v skladu s 26. členom Ustave Republike Slovenije. Razlika teže v kompleksnosti napak se kaže samo v teži dokazovanja protipravnosti, in sicer, čim je napaka bolj preprosta, toliko lažje je dokazljiva. Preprostost napake tukaj predstavlja olajševalno okoliščino za oškodovanca in mu olajšuje dokazni postopek. Navedeno izkazuje tudi sodna praksa, primeroma je Vrhovno sodišče v sklepu II Ips 35/2015 z dne 8. 9. 2016 (v 16. točki obrazložitve sklepa) pojasnilo:

»...je treba pritrditi revidentu, da je bilo ravnanje upravnega organa, ki je kar trikrat zapored v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja opustil ali napačno izvedel naloge, ki so relativno preproste, ravnanje, ki odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti, ki se zahteva za tovrstni postopek. Opisano ravnanje upravnega organa v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja zato po presoji Vrhovnega sodišča izpolnjuje pravni standard protipravnosti ravnanja upravnega organa. Pri tem je treba še poudariti, da je zmotno tudi podredno utemeljevanje sodišč, ki sta zahtevek zavrnili s sklicevanjem na pavšalnost (nekonkretiziranost) in nedokazanost tožnikovih trditev glede protipravnosti ravnanja nosilca oblasti v konkretnem postopku. Glede na povzeto trditveno podlago in v sodni praksi uveljavljeno pravno izhodišče po mnenju Vrhovnega sodišča ni mogoče govoriti o pomanjkanju ustreznih trditev. Ker je tožnik predložil vse (prvo- in drugostopenjske) odločbe iz vseh treh postopkov pridobivanja gradbenega dovoljenja, iz katerih je razvidno vsakokratno ravnanje upravnega organa, tudi ni jasno, kakšen dodaten dokaz bi v potrditev svojih navedb glede odstopa od običajne metode dela oziroma glede protipravnosti ravnanja upravnega organa moral še ponuditi«.¹

S prihodom umetne inteligence je skoraj da neizogibno, da se bodo določene storitve ali pa posamezna opravila državnih organov opravljala avtomatizirano oz. strojno. Že bežen pogled na omenjeno tehnologijo nam daje slutiti, da so prav prva opravili, ki jih ta lahko prevzame, preprosta opravili, ki jih danes obravnavamo. Ali bo zakonodajalec za takšne napake državnih organov izbral sedanjo pot protipravnosti po 26. členu Ustave Republike Slovenije ali pa bo bremenil avtorje umetne inteligence po 6. odstavku Obligacijskega zakonika (celo mogoče po načelu skrbnosti dobrega strokovnjaka), je treba še videti. Glede na to, da je ena najstarejših zgodb človeštva prenos odgovornosti na drugega (Adam na Evo in Eva na plazilca) se avtor tega bloga bolj nagiba na uporabo Obligacijskega zakonika.

Pripravil: 

Marko Čabraja 

¹ Vrhovno sodišče sklep VSRS II Ips 35/2015 z dne 8. 9. 2016