Stopnice med večstanovanjskimi bloki, ki so dotrajane in na več mestih odkrušene ter zavoljo sneženja in nizkih temperatur zasnežene, poledenele in spolzke, lahko predstavljajo nevšečnost za marsikoga. Ob vsakdanjem hitenju se lahko posamezniku razmeroma hitro pripeti škodni dogodek, pri katerem se na takšnih stopnicah poškoduje. Pa je res utemeljeno, da odškodnino za primer takšnega škodnega dogodka oškodovanec zahteva od posamezne občine, kot lastnika zemljišča, in sicer na podlagi argumenta, da stopnice predstavljajo nevarno stvar in zato občina odgovarja že na podlagi objektivne odgovornosti? O tem je nedavno presodilo Vrhovno sodišče v eni od svojih pomembnejših sodb dne 24. 10. 2019 (VSRS Sodba II Ips 251/2018).

V predstavljenem primeru je zavarovanka (občina) stopnice ustrezno vzdrževala, zato njena subjektivna odgovornost ni podana. Sporno je tako ostalo le še to, ali so konkretne stopnice pomenile nevarno stvar. Pri tem je Vrhovno sodišče presojalo, ali je mogoče konkretne stopnice subsumirati v okvir pravnega standarda nevarne stvari iz drugega odstavka 131. člena OZ. Ta določa, da je podana odgovornost ne glede na krivdo v primerih, ko gre za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico.

V konkretnem primeru so bile pohodna površina stopnice med večstanovanjskimi bloki, ki so bile dotrajane in na več mestih odkrušene ter zavoljo sneženja in nizkih temperatur zasnežene, poledenele in spolzke. Te okoliščine je treba po mnenju Vrhovnega sodišča oceniti vsako zase kot tudi v pomenu součinkovanja, pri tem pa si je treba pomagati s stališči sodne prakse. V njej so bili padci na spolzkih tleh pogosto obravnavani, a se primeri med seboj razlikujejo tako z vidika oškodovancev kot pohodnih površin. Kljub razlikam v dejanskem stanju gre za primerljive življenjske situacije, v katerih posamezna razlikovalna podrobnost ne spreminja splošne materialnopravne ocene.

Splošen pregled sodne prakse pokaže, da je do pretirane uporabe objektivne odgovornosti zadržana in jo dopušča samo izjemoma. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da mokre in spolzke stopnice niso nevarna stvar[1], hoja po njih pa ni nevarna dejavnost[2]. Enako velja za poledenela tla v zimskem času[3] in poškodovane stopnice[4]. Ustaljeno stališče je, da mora za opredelitev stvari kot nevarne povečana nevarnost izhajati iz narave same stvari; če pa določena stvar postane nevarna zaradi nedopustnega ravnanja njenega imetnika (npr. opustitve vzdrževanja), je treba uporabiti pravila o krivdni odškodninski odgovornosti[5].

Stopnice med večstanovanjskimi bloki, ki so bile dotrajane in na več mestih odkrušene ter zavoljo sneženja in nizkih temperatur zasnežene, poledenele in spolzke, niso nevarna stvar. Stopnice so pogost način prehajanja med površinami, ki se na vertikalni osi nahajajo na različnih nivojih. Za povprečnega posameznika niso nevarna stvar, temveč običajen način vzpenjanja ali spuščanja po naklonski pohodni površini, kamor smiselno spadajo tudi pločniki, ceste in druge javne površine. Za vse zunanje pohodne površine brez nadstreškov velja, da nanje lahko vplivajo tudi naravni vremenski pojavi. Ti so sestavni del (ne)predvidljivih vremenskih razmer in v času nastanka niso v imetništvu nikogar, niti upravljalca stopnic, saj so zunaj njegove oblastvene sfere. Tako lahko na stopnice (za)pade tudi dež, pozimi pa sneg oziroma pride do zmrzali, kar v tem letnem času ni presenetljivo. S tem pa se narava stopnic ne spremeni niti ne postanejo „nevarna past“, saj kljub (pomrznjenim) padavinam ostajajo enake kot prej, le da so se jim pridružile dodatne, sezonsko pričakovane terenske razmere, s katerimi je treba le dodatno upravljati. Te okoliščine sicer pogosto zahtevajo večjo pazljivost tako na strani sprehajalca kot tudi na strani upravljalca stopnic, a predvsem v pomenu dolžne skrbnosti obeh vpletenih, ne pa v smislu preskoka nenevarne stopniščne identitete v večjo škodno nevarnost.

Padcu, ki je posledica vpliva dodatnih okoliščin na konkretne stopnice, se je z ustrezno stopnjo skrbnosti obeh subjektov mogoče izogniti. Pešec mora pazljivo ne le izbrati, temveč tudi prečiti pohodno površino, ki jo mora upravljalec redno čistiti oziroma vzdrževati. Prav to, da zavarovanka stopnic ni ustrezno vzdrževala, je bil tudi tožnikov osrednji očitek, na nevarnih posledicah konkretnega (ne)vzdrževanja pa je smiselno gradil tudi objektivno odgovornost. Vendar to utemeljuje že subjektivno odgovornost obeh deležnikov, medtem ko bi bila objektivna odgovornost njen korektiv le v tistih položajih, ki že po svoji naravi zahtevajo poostrožen pristop. Pri subjektivni odgovornosti je v ospredju posameznikova (ne)ustrezna skrbnost (krivda), pri objektivni pa imetništvo nevarne stvari ne glede na posameznikov subjektiven odnos do nastale prepovedane posledice (škode). Zasnova obeh vrst odgovornosti pokaže, da gre za iskanje ustreznega ravnotežja pri porazdeljevanju rizikov; večji kot so, strožja je posameznikova odgovornost. Vsebinsko gledano je razlika med subjektivno in objektivno odgovornostjo prej navidezna kot stvarna. V obeh primerih gre za vsebinsko enak (subjektiven) očitek, le njegov poudarek in intenzivnost sta z vidika porazdelitve tveganj drugače zasnovana. V razmerju do konkretne škodne posledice je posameznikova odgovornost poostrožena prav na račun zanemarjene krivde. Škodna posledica je namreč posamezniku smiselno enako (tj. subjektivno) pripisljiva tudi v okviru objektivne odgovornosti, le da je že vsebovana v imetništvu nevarne stvari kot vnaprej prevzetem riziku škodne nevarnosti. Tako (za)živi že z oblastjo nad nevarno stvarjo, ne pa šele z njenim neustreznim ravnanjem. Prav zavoljo večje škodne nevarnosti za okolico, ki je lastna stvari sami, posameznik z njenim imetništvom nase prevzame tudi breme uresničitve z njo prevzetih tveganj kot udejanjenje eksistencialne škodne nevarnosti. Tudi zato je z nevarno stvarjo povezana (izpodbojna) domneva vzročnosti (149. člen OZ), ki ne pomeni nič drugega kot le vnaprej predvideno vez med grozečo škodno nevarnostjo in dejansko nastalo škodo. Posledično pa posameznikov nadaljnji subjektivni odnos do uresničitve konkretne škodne posledice izgubi na pomenu.

Pri tem je treba ločiti med nevarnostjo kot splošnim, laičnim pojmom od tiste, ki je subsumirana v okviru pravnega standarda. To pomeni, da ni vse tisto, kar se zdi z vidika (ne)pazljivih udeležencev tvegano, tudi nevarna stvar ali dejavnost v pomenu (pravne) objektivne odgovornosti. Konkretne okoliščine so bile lahko v pohodniškem smislu za tožnika v danem trenutku res ogrožujoče, a kljub temu stopnice niso nevarna stvar v pomenu pravnega standarda iz drugega odstavka 131. člena OZ. Pri presoji, ali gre za nevarno stvar, je treba upoštevati vse okoliščine; od opredelitve stvari, narave in intenzivnosti škodne nevarnosti do presoje njene (ne)pogostosti, (ne)predvidljivosti ter (ne)običajnosti za okolico. Ključna razlikovalna okoliščina je, da mora biti pri nevarni stvari v smislu pravnega standarda večja škodna nevarnost del njene bíti, ne pa (le) posledica opustitve dolžne skrbnosti vpletenih subjektov. Zaključka ne spreminja okoliščina, da je v končni fazi tudi škoda, povezana z nevarno stvarjo, na nek način povezana z ravnanjem njenega imetnika, saj to, če že, le sproži v nevarni stvari vsebovana huda tveganja, ne spreminja pa njene (nevarne) substance. Opisano upravljenje z različno intenzivnimi tveganji pokaže, zakaj mora objektivna odgovornost (p)ostati le izjema. Prav je, da vsak posameznik reparira izključno tiste škodne posledice, ki jih je sam zakrivil. Nedopustno bi mu bilo pripisati vse druge, do katerih ni bil dolžan razviti niti nezavestnega subjektivnega odnosa (culpa levissima). Nasprotno stališče bi pomenilo, da bi občini pripisali odgovornost, čeprav je bilo pred tem ugotovljeno, da je konkretne stopnice redno vzdrževala, in to ustrezno ter popolno. Ne gre za nič drugega kot preventivni vidik odškodninskega prava. Njegov namen ni, da bi lokalnim skupnostim, ki upravljajo s kilometri razgibanih naklonskih javnih površin (cestami, pločniki, stopnišči itd.), v celoti nalagali vsa škodna tveganja, ki jih že po naravi stvari v vsakem trenutku ne (z)morejo imeti pod svojim nadzorom, in to ne glede na to, kako zelo se trudijo (npr. vremenski vplivi). Predvidljive rizike, ki izvirajo iz tovrstnih običjanih življenjskih situacij, je treba razumno porazdeliti med vse udeležence skupnosti, a ne le na ravni opredelitve končnega (so)prispevka, temveč tudi v konceptualnem prevzemanju tveganj s pomenom za presojo narave odgovornosti. Drugačno stališče ne bi delovalo vzpodbudno na vzdrževanje javnih pohodnih površin v okviru gospodarskih javnih služb, niti na pešce, ki morajo kot sposobni, razumni, avtonomni in svobodni posamezniki tako tudi sami ravnati.

Pripravila:

Kim Rotar, mag. prava

Viri:

-          Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 251/2018 z dne 24. 10. 2019.