Vsebina direktive oziroma novosti ter obveznosti, ki jih določa, so bile predstavljene v tem blogu.

Glede na hitro se bližajoč datum, do katerega bi morale države članice, torej tudi Slovenija, v nacionalne zakonodaje prenesti predmetno direktivo, so se v zadnjih mesecih na trgu pojavili različni ponudniki, ki predvsem večjim gospodarskim družbam ponujajo storitev – ureditev pravne skladnosti z navedeno direktivo (priprava ustreznih notranjih aktov, software podpora, ipd).

Glede na dejstvo, da področni zakon še ni bil sprejet, se gospodarskim družbam in organom javne uprave postavlja vprašanje, ali je tudi predmetna direktiva neposredno uporabljiva in zavezujoča, kot npr. uredba GDPR s področja varstva osebnih podatkov.

Direktiva je vir prava Evropske unije, in sicer gre za t.i. sekundarno zakonodajo Unije, med katero spadajo uredbe, direktive in drugi akti.

Uredbe so splošno veljavne, v celoti zavezujoče in neposredno uporabne – uporabljati se začnejo neposredno v vseh državah članicah na dan začetka veljavnosti. Uredb ni potrebno prenašati v nacionalne zakonodaje.

Direktive so za države članice zavezujoče glede rezultatov, ki jih je treba doseči. Zakonodajna telesa vsake posamezne države članice mora sprejeti akt o prenosu oziroma nacionalni izvedbeni ukrep, kar je največkrat ustrezen področni zakon ali spremembe in dopolnitve (t.i. novele) že veljavnih področnih zakonov. Direktive niso neposredno uporabljive (kot uredbe), razen v primeru, da je rok za prenos v nacionalno zakonodajo že potekel in da prenos v nacionalno zakonodajo ni bil izveden.

Vendar pa, neposredni učinek direktiv nima enakih »razsežnosti« kot neposredni učinek uredb. Posamezne določbe direktive lahko učinkujejo neposredno, če so dovolj jasne in nepogojne. Na neposredni učinek direktive se država v razmerju do posameznika ne more sklicevati, neposredni učinek je podan le v razmerju posameznika zoper državo. Glede na dejstvo, da pa Pogodba o ustanovitvi EU v 10. členu določa splošno obveznost držav, da spoštujejo pravo Evropskih skupnosti in zagotavljajo njegovo izvajanje, so sodišča vse od trenutka veljavnosti posamezne direktive obvezana, da ko razlagajo nacionalno pravo, le to razlagajo na način, da pri tem kolikor je le mogoče upoštevajo namen in besedilo posamezne direktive, vse s ciljem, da direktiva že takoj po uveljavitvi lahko doseže svoj namen.

Sklepno je tako zaključiti, da direktiva žvižgači ni nova GDPR uredba, ki je gospodarskim družbam, upravnim ter državnim organov predstavljala zajeten zalogaj za zagotovitev skladnosti poslovanja. Kljub navedenemu je smiselno, da se k ureditvi zadevnega področja znotraj organizacij pristopi čim prej, saj je vzpostavitev učinkovitega in delujočega sistema za zaščito žvižgačev del poslovne kulture in standarda korporativnega upravljanja, ki zmanjšuje koruptivna tveganja, preprečuje nezakonito porabo (javnega) denarja in ima pozitivne vplive na okolje ter družbeno klimo.

Pripravila Mojca Marovt, odvetnica