Marsikateri upravičenec, ki je zaprosil za pomoč v skladu Zakonom o pomoči gospodarstvu za omilitev posledic energetske krize (ZPGOPEK), je prejel odločbo javne agencije SPIRIT, s katero je bilo ugotovljeno, da je bil določen znesek pomoči izplačan neupravičeno, ter je bilo upravičencu naloženo, da v roku 30 dni od vročitve odločbe vrne neupravičeno prejeti znesek pomoči.

Upravičenci, katerih dejavnost je energetsko intenzivna, posledično pa je delež stroškov energenta oziroma stroškov električne energije glede na njihove poslovne prihodke relativno visok, so prejeli, za njihove okoliščine, izjemno visoke zneske za vračilo pomoči. Takšen znesek lahko pomeni tudi 10% celoletnih prihodkov upravičenca. To pa lahko marsikoga postavi v položaj, ko je ogrožena likvidnost podjetja in s tem njegovega poslovanja. Ob tem se postavlja vprašanje, ali je upravni organ pri vodenju postopka in izdaji odločbe ravnal zakonito?

Pogodba o finančnem leasingu je pravni posel modernega avtonomnega gospodarskega prava, ki je v praksi zlasti poznana na področju leasinga vozil. Ker gre za tip pogodbe, ki je zakon izrecno ne ureja, je v ospredju pogodbena avtonomija strank, v okviru katere lahko stranki medsebojna razmerja tudi glede posledic prenehanja pogodbe uredita tako, da to ustreza njuni volji in namenu.

Pogodbena določila in splošni pogoji kot sestavni del pogodbe o finančnem leasingu so pri presoji razmerij pogodbenih strank bistvena pravna podlaga. Slednje je mogoče razbrati tudi iz nedavne odločbe Vrhovnega sodišča.

Zakon o pogrebni in pokopališki dejavnosti (v nadaljevanju: »ZPPDej«) je prenovil vsebino dejavnosti ter namesto dveh dejavnosti (A - pogrebna in pokopališka dejavnost ter B - dejavnosti urejanja grobov) oblikoval tri: (1) pogrebno dejavnost, (2) pogrebno dejavnost 24 urne dežurne službe, ki se opravlja kot obvezna gospodarska javna služba in (3) pokopališko dejavnost, ki je v pristojnosti občine oz. se opravlja kot občinska izbirna gospodarska javna služba.

Kljub temu, da je aktualna ureditev povsem jasna, je zaradi navedene liberalizacije trga v praksi prišlo do precej polemik in napačnih interpretacij glede vprašanja kaj spada in kaj ne spada v sklop obvezne gospodarske javne službe 24-urne dežurne službe, ki pa so po mojem stališču produkt izkoriščanja priložnosti, ki jo ponuja (sicer povsem jasna) sprememba zakonodaje. Najbolj žalostno pa je dejstvo, da so nekatere napačne interpretacije zašle tudi v sodno prakso slovenskih sodišč.

V Republiki Sloveniji, kot vsaki drugi moderni demokratični državi, je zagotovljena svoboda izražanja, ki predstavlja eno najpomembnejših, če ne celo najpomembnejšo svoboščino. Ustava Republike Slovenije tako v 39. členu določa, da je vsakomur zagotovljena svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja.

V predmetnem prispevku na kratko obravnavam eno izmed bolj znanih odločitev Vrhovnega Sodišča Združenih držav Amerike, in sicer odločitev »Hustler Magazine, Inc. proti Falwellu (1988)«, s katero je Vrhovno sodišče ZDA odločilo, da prvi (pravica do svobodne izražanja) in štirinajsti (enakopravnost) amandma Ustave ZDA javnim osebnostim prepovedujeta izterjavo odškodnine za delikt namernega razžalitve (povzročitve čustvene stiske), če je čustveno stisko povzročila karikatura, parodija ali satira javne osebe, ki je razumen človek ne bi razumel kot resnične.

Vsekakor na drugi strani luže velja popolnoma drugačen pravni sistem, kot ga poznamo v kontinentalni Evropi, pa je vendarle odločitev tako pomembna in celostna, da si njena obravnava vsekakor zasluži mesto v diskurzu glede pravice do svobode izražanja, tudi v kontinentalni Evropi, zlasti v času diktature t.i. »politične korektnosti«.